Svoj prvi roman je napisala šele v zgodnjih tridesetih

Foto: penelopewardauthor.com

Penelope Ward je ameriška pisateljica, ki je v zgodnjih tridesetih letih napisala svoj prvi roman. V nekaj več kot desetletju je napisala številne uspešnice v žanru sodobnih romanc. Odraščala je v Bostonu s petimi starejšimi brati. Večino svojih dvajsetih let je delala kot televizijska voditeljica na poročilih. Danes pisateljica živi na Rhode Islandu z možem, sinom in lepo hčerko z avtizmom. Z več milijoni prodanimi izvodi svojih knjig se je Penelope kar 21-krat uvrstila na lestvico najbolj prodajanih New Yori Timesa, v svoji karieri pa je napisala več kot štirideset romanov.

Leta 2014 se je Penelopina četrta knjiga, Prepovedana romanca, uvrstila na prvo mesto najbolje prodajanih knjig na Kindlu, ki je bila izdana v samozaložbi. Ta roman je bil tudi zaslužen za sprožitev povsem nove podzvrsti romanc. Njena uspešnica iz leta 2016, Prepovedani sostanovalec, je debitirala na drugem mestu najbolje prodajanih knjig lestvice New York Timesa. Penelope je dobitnica nagrade Audie in trikratna nominiranka za romanco leta po izboru Goodreads. Njeni romani so bili prevedeni v več kot ducat jezikov in jih je mogoče najti v knjigarnah po vsem svetu.

Tudi pri nas imamo prevedenih 13 njenih del, med zadnjimi smo dobili prevod njenega romana Ne zaljubi se, nad katero bodo navdušeni bralci, ki v romancah radi berejo o dveh junakih, ki od sovražnikov napredujeta do ljubimcev. V nadaljevanju si lahko preberete kratek intervju s pisateljico, ki je zasvojila in navdušila slovenske bralke.

Kdo je Penelope Ward, ko ne nosi pisateljskega klobuka?

Sem mama dveh otrok, ki se ves čas trudi odkriti, kako doseči notranji mir v svojem življenju in kako svojo noro domišljijo uporabiti sebi v prid in ne v škodo. Rada se sprehajam, poslušam podkaste ali zvočne knjige, pijem kavo in si privoščim redke mirne trenutke za meditacijo.

Ste si od nekdaj želeli biti pisateljica ali se je to preprosto pojavilo na vaši poti? Kaj je bila tista stvar, ki je botrovala, da ste se odločili za spremembo na vaši poklicni poti?

Opravljala sem kar nekaj različnih poklicev. Pri 20-ih sem vodila poročila, pri 30-ih pa sem delala na oddelku za pomoč strankam v enem izmed podjetij. V času te druge službe sem postala zvesta bralka romanc in nekega dne sem se povsem naključno odločila napisati svoj roman. Ko sem zgodbo pisala, si niti predstavljala nisem, da jo bom dejansko tudi izdala. Takrat sem pisala iz čiste ljubezni in da bi s svojo domišljijo zabavala prijatelja, kateremu sem knjigo brala preko Skypa. Toda, ko sem knjigo napisala, sem prebrala knjigo o samozaložbi. Na koncu sem svojo knjigo na ta način tudi izdala. Ostalo je zgodovina. Danes vem, da je to bil moj klic. Zagotovo nisem pričakovala te karierne poti, vendar je bil to prijeten vrhunec mojega življenja.

Kako se je vaše pisanje spremenilo od trenutka, ko ste izdali svojo prvo knjigo do današnjega dne?

Mislim, da je dialog s časom postal bolj naraven. Postalo mi je tudi bolj udobno pri pisanju spolnih prizorov. Ker imam izdanih precej knjig, sem skozi leta prejela ogromno povratnih informacij, zato si zdaj vzamem več časa, da resnično razmislim o tem, kaj bom vključila v zgodbo in česa ne. Včasih lahko to deluje tudi meni v škodo, saj o določenih zapletih in okoliščinah preveč razmišljam v želji, da bi ugodila množicam. Med pisanjem nečesa edinstvenega in izvirnega ter distanciranjem od tega, kar večina ljudi želi ali pričakuje je tanka meja. Zdi se mi, da je izbira zgodbe včasih že samo po sebi velik izziv.

Delite z nami svoj proces pisanja. Na zgodbi delate sproti ali jo vnaprej načrtujete?

Rekla bi, da delam oboje. Nisem ravno med tistimi, ki si naredijo podroben pregled zgodbe, vendar moram začeti z zelo majhnim in jedrnatim orisom osnovnih točk svoje zgodbe. Ko pa se dejansko usedem in začnem pisati, pustim, da besede tečejo naravno, medtem ko moja domišljija pričara slike in sliši pogovore. Zato vsekakor potrebujem zemljevid, da vem, kam sem namenjena. Vsekakor pa se pri osnutku ne spuščam v podrobnosti vsakega prizora. Nikoli nimam vnaprej pripravljenega nobenega dialoga. To vedno nastane povsem spontano.

Samostojno pisanje in pisanje v sodelovanju z drugimi avtorji. Kateri način pisanja se vam zdi težji in zakaj?

Ustvarjanje z drugimi pisatelji je eksponentno lažje, saj imam rokopis le omejen čas, preden ga predam nekomu drugemu, ki nato usmeri zgodbo v drugo smer. Zato mi nikoli ni treba preveč razmišljati o ničemer. Ko se zgodba znova vrne k meni, je oseba, s katero sodelujem, zgodbo obrnila v smer, v katero moram iti, kar močno olajša celoten postopek. Sodelovanje z drugim avtorjem predstavlja 50% vložek dela, polovico zgodbe napišem, polovico pa je preberem. Že samo iz tega razloga je lahko zabavno videti, kam druga oseba pelje stvari in kam vodi mene. Po drugi strani pa je samostojno pisanje samoten, včasih osamljen proces.

Kateri vidik založništva je za vas najtežji in kateri najlažji?

Najtežji vidik založništva je vedno slediti nenehno spreminjajočemu se trgu. Ravno ko misliš, da razumeš stvari, ravno ko misliš, da znaš doseči ljudi, se stvari spremenijo ... pojavijo se nove aplikacije, nove omejitve z izpostavljenostjo na družbenih omrežjih, itd. To je nenehno spreminjajoč se teren in nenehno slediti tem spremembam je kot iskanje zaposlitve za polni delovni čas. Iskreno povedano je najlažji del dejansko pisanje zgodbe. Toda pisanje obsega le približno 20 % mojega dela. Vse ostalo zajema marketing, družbena omrežja in vsi ostali poslovni vidiki, ki so del karierne poti pisatelja in založnika.

Foto: Rada berem romance

Obstaja kakšen žanr ali podžanr, o katerem želite pisati, pa še niste imeli priložnosti?

Morda sem edina pisateljica, ki lahko s 100-odstotno gotovostjo reče, da se bom vso svojo kariero držala žanra sodobne romance. Ne morem si predstavljati, da bi imela enako strast do katere koli druge podzvrsti in preprosto čutim, da moraš, če želiš pisati, imeti resnično rad to, kar pišeš, in nič mi ni všeč bolj, kot sodobne romance za odrasle ali za mlade odrasle. Razen, če bi se v mojih možganih kaj velikega spremenilo, dvomim, da bom kdaj napisala kaj izven mojega žanra. Je pa tudi v tem žanru veliko tematik, ki se jih še nisem dotaknila, vključno z romanco študent-učitelj, spor med zakoncema in podobno. Seveda pa je vse odvisno od tega ali bom za te tematike, o katerih želim pisati, dobila tudi kakšno dobro idejo.

Imate smisel za pisanje zanimivih in svežih prizorov prvega srečanja med glavnima junakoma. Kje najdete navdih za takšne prizore?

Hvala. Vedno se mi zdi zelo pomembno bralce pritegniti že zelo zgodaj, saj imajo dandanes tolikšno izbiro knjig, da se lahko zlahka premaknejo na kakšno drugo zgodbo. Kar se tiče navdiha ... samo poskušam razmišljati o tem, kaj bi rada brala, če bi bila bralka in kaj bi pritegnilo mojo pozornost. Nikoli ne vem povsem, od kod prihajajo določene ideje, saj dobesedno prihajajo od nekje izven mene. Kot da dobim vizijo prizora v glavi in ​​moja naloga je, da vse to preprosto prenesem na papir. Vedno je težko razložiti ljudem, od kod izvirajo moje ideje za zgodbe, ker nisem povsem prepričana, da sploh vem, kdo mi jih postavlja v glavo!

Nam lahko v treh stavkih opišete vaš roman Ne zaljubi se?

Dva nekdanja srednješolska sovražnika se desetletje pozneje nepričakovano ponovno srečata, ko sta prisiljena skupaj preživeti štiri ure na teden. Sčasoma se njuni spolno napeti prepiri spremenijo v pravo medsebojno privlačnost. Toda ali lahko Aspyn (glavna junakinja) res zaupa, da je njen nekdanji nasprotnik, Troy Serrano, ne bo prevaral?

O kom je bilo v tej knjigi najbolj zabavno pisati? Vam je kdo od druščine delal težave?

Troy (glavni junak) je bil zagotovo najbolj zabaven lik. Vedno obožujem ustvarjanje likov, ki še niso trdno odločeni o poti, ki jo bodo ubrali, kjer lahko bralec vidi določene stvari o njih, še preden se lik sam tega zave ... tj. da se zaljublja ali da je res dobra oseba in ne takšen kreten, kot se zdi na prvi pogled. Brez dvoma je bil najzahtevnejši lik v tej zgodbi Kiki, nečakinja glavne junakinje. O otrocih je vedno najtežje pisati, ker se moraš resnično potruditi, da stopiš v njihove čevlje in se postaviš v njihov miselni okvir in tudi nehaš razmišljati o tem, kateri starosti primeren dialog bi veljal zanje.

Prva ali zadnja vrstica?

Zadnjo vrstico knjige vedno najraje napišem. Počutim se, kot da si vedno prizadevam napisati nekaj, zaradi česar si ljudje na koncu želijo izpustiti velik vzdih zadovoljstva.

Najljubša televizijska oddaja?

Sem odvisnica od dokumentarcev. Nimam najljubšega dokumentarca, vendar bi lahko brez težav dokumentarce gledala ves dan.

Se raje zbudite ob zvoku valov ali zaspite ob zvoku dežja?

To je težko. Mislim, da bi se verjetno raje zbudila ob zvoku valov, ker si lahko predstavljam, da vzamem skodelico kave, grem ven in uživam v tem zvoku in vseh zgodbah v moji glavi, ki bi jih ta zvok lahko navdihnil.

Predmet v šoli, ki ga niste marali?

Statistika! To je tisto, kar me je končno spodbudilo, da sem poklic zamenjala s področjem komunikacij.

Foto: Knjigarna Felix

Ali lahko poredni fant iz mladosti postane tisti pravi?

Razlogi, zakaj me Troy Serrano ne bi smel privlačiti.

Prvič, nadležen je.

Drugič, v srednji šoli se nisva marala. Čeprav je bilo to pred več kot desetimi leti.

Tretjič, je nekdanji fant moje prijateljice.

Še in še bi lahko naštevala, prav zares.

Ko mi je šefica v domu za starejše naložila novo delovno obveznost, ki je vključevala preživljanje časa z vnukom enega od naših stanovalcev, se je izkazalo, da to ni nihče drug kot Troy Serrano. Zdaj je izjemno uspešen in nedvomno izjemno privlačen.

Kakšna sreča. Štiri ure na teden moram prenašati njegovo neznosno osebnost in nezaželene nasvete.

Edina svetla točka je, da lahko med najinimi številnimi prepiri strmim v njegov nadležno čudoviti obraz.

Sčasoma pa se najin odnos spremeni in najinih izletov se dejansko začnem veseliti – kaj je narobe z mano?

Očitno sem napačno razumela svoje delovne naloge, saj nedvomno ne vključujejo fantaziranja o tem, kako bi bilo biti s Troyem – vsaj enkrat –, ko zvečer zaprem oči. A to je vse, kar je – fantazija.

Dokler … ni.

Tisto noč, ko sva se s Troyem srečala zunaj, je najina zamolčana privlačnost kar izbruhnila. A vseeno to ne more ničesar pomeniti. Samo zabavava se.

Nikakor ni mogoče, da bi bil fant, ki naj bi ga sovražila, hkrati tisti, brez katerega ne morem živeti.