Foto: Facebook Teresa Medeiros
"Ljudje vedno govorijo, da bi morali pisati o stvareh, ki jih poznamo, jaz rada pišem o stvareh, ki jih ne poznam."
Hvala bogu, da Teresa Medeiros rada piše o neznanih stvareh, saj sicer ne bi imeli knjig o čarovnici, ki odpotuje v sodobni New York, kjer sreča ekscentričnega milijarderja (Breath of magic); ali zgodbe o nezadovoljnem mladem znanstveniku, ki skozi čas odpotuje v srednjeveško Škotsko (Touch of enchantment); ali zgodbe o varuhu/varovancu, postavljeno na sončne plaže Nove Zelandije in hladen megleni viktorijanski London (Nekoč angel); ali zgodbe o pravi bostonski stari devici, ki se zaplete z revolverašem z Divjega zahoda (Nobody's darling).
Teresa Medeiros piše o številnih krajih in časih. Znana je po svojem čudovitem slogu pisanja in primesih humorja, ki je del vseh njenih knjig. V primerjavi s tem, koliko knjig je napisala, imamo pri nas prevedeno le peščico, a se pri založbi Hiša knjig zelo trudijo, da bi se to število iz meseca v mesec povečalo.
V nadaljevanju si lahko preberete intervju, v katerem boste lahko bolje spoznali pisateljico samo, njena dela, izvedeli boste, kako se je njena pot začela, kakšni so njeni procesi ustvarjanja ... in še veliko več.
Povejte nam kaj o izdaji svojega prvega romana?
S pisanjem romana Lady of conquest sem začela pri enaindvajsetih letih. To bi moral biti roman, ki ga je nemogoče prodati – dogajanje je bilo postavljeno na Irsko leta 123 našega štetja. Glavna junakinja je bila morilka, ki je iskala maščevanje za smrt svojih staršev. Ko sem iz pisalnega stroja potegnila zadnjo stran, sem celoten rokopis nemudoma poslala na založbo Avon Books, v pričakovanju, da me bodo prepoznali kot očitno naslednico na prestolu Rosemary Rogers. (Ah, ošabnost mladosti!) Po enem letu je bil rokopis vrnjen z zelo lepo zavrnitvijo. Do takrat sem naredila nekaj raziskav o tem, kako tržiti knjigo. Poslala sem dvaindvajset pisem s poizvedbami dvaindvajsetim različnim založnikom in Hillary Cige iz Berkleyja se je odločila tvegati z mojim rokopisom. Čeprav je bila romanca med Connom in Gelino jedro knjige, je bila prvotno objavljena kot pravi zgodovinski roman. Ker je bil roman Lady of conquest prodan samo v 30.000 izvodih, je bilo neverjetno lepo videti, da je založba Bantam leto dni kasneje dala knjigi še eno priložnost z začetno naklado 300.000 izvodov.
Na začetku poklicne poti ste se odpovedali šestmestnemu znesku, ki so vam ga ponujali pri založbi, da bi postali neodvisni in ustanovili lastno založniško podjetje. Je na tem kaj resnice?
Moja skrivnost je razkrita! Zgodilo se je, da sem po zaslugi svojega napredno mislečega agenta pridobila pravice za vse svoje knjige v Združenem kraljestvu, Avstraliji in večini ozemelj zunaj ZDA. Odločila sem se, da jih izdam sama. Kaj hitro sem ugotovila, da obožujem vse v zvezi s postopkom – od priprave rokopisov za pretvorbo do oblikovanja naslovnice do nalaganja na strani različnih prodajalcev. Takrat sem ves čas poslušala: "Edina stvar, ki jo lahko nadzoruješ v tem poslu, je pisanje." No, nenadoma sem lahko nadzorovala vse vidike izdaje in to je bilo neverjetno močno čustvo. Ni mi bilo treba več sedeti pri telefonu in čakati, da se stvari zgodijo, ker sem bila jaz tista, ki jih je povzročila. Zato sem tudi ustvarila založniško podjetje Amber House Books.
Kateri je vaš najljubši del poti od pisanja do izdaje knjige?
Bi mi verjeli, če vam povem, da mi je najljubši del oblikovanje naslovnice? Ko vem, da bom delala na naslovnici, praktično stečem do računalnika! Po tako dolgem delu z besedami je čudovito narediti nekaj, kar je ustvarjalno, a hkrati profesionalno enakovredno čečkanju v lastno pobarvanko. Prav tako rada vidim knjige na spletu, potem ko so objavljene. Počutim se tako ponosno! Kot da bi bil avtor starš poskakujoče otroške knjige, jaz pa postanem botra.
V svojih delih ste se dotaknili različnih časovnih obdobij. Imate morda obdobje, ki vam je najbolj pri srcu?
Časovna obdobja preskakujem, ker lahko le kratek čas pozornost osredotočim na isti čas. Ko enkrat opišem srednjeveško veliko dvorano v eni knjigi, si v naslednji želim opisati regentski salon. Prav tako vedno pustim, da zgodba narekuje dogajanje in časovno obdobje, namesto da časovno obdobje narekuje zgodbo. Običajno si najprej zamislim zgodbo, šele nato se odločim, katero časovno obdobje in okolje bi bilo najučinkovitejši 'okvir' zanjo. Opazila sem, da se vsakih nekaj knjig rada vračam v srednjeveško obdobje. Ta časovna postavitev zagotovo ustreza mojim 'pravljičnim' zgodbam. Kje drugje bi lahko izvajala starodavna valižanska prekletstva, dramatične turnirje, na katerih se junakinja sme boriti za lastno čast?
O določenih časovnih obdobjih in krajih se precej piše (regenska Anglija, Škotska in ameriški zahod), o drugih pa zelo redko (edvardijanska Anglija in kolonialna Amerika). Zakaj?
Tradicionalno in iz tržnega vidika velja, da so nekatera časovna obdobja bolj romantična kot druga. Rekla bi, da sta dve najbolj priljubljeni obdobji še vedno Škotsko višavje in regenski London. Bralcu ponujata poznan referenčni okvir in izpolnjujeta njegova pričakovanja. Prodaja teh knjig se giblje od stabilne do zelo uspešne, kar daje založnikom vtis, da so to edina časovna obdobja in postavitve, ki jih bodo bralci kupili. Mislim, da je težava s tem načinom razmišljanja v tem, da se objavlja zelo malo zgodb drugih obdobij in se bralci zaradi pomanjkanja raznolikosti začnejo dolgočasiti. Jaz sem imela srečo, da je moja založba na začetku moje poti podpirala mojo ustvarjalnost in mi je dovolila razpreti krila. Niti trepnili niso z očesom, ko sem jim na primer povedala, da si želim napisati knjigo o nespretni čarovnici, ki je z metlo leta 1996 odpotovala v New York, da bi očarala ciničnega milijarderja (Breath of magic).
Kakšne raziskave so potrebne, da lahko napišete zgodovinsko romanco?
Ker sem tako shizofrena glede skakanja iz časovnega obdobja v časovno obdobje, veliko! Pravzaprav moram priznati, da večino svojih knjig za raziskovanje kupim, ker nikoli ne vem, kdaj jih bom znova potrebovala. Med pisanjem imam vse knjige na dosegu roke in običajno bi me lahko ujeli, kako mrzlično brskam po njih, da bi ugotovila, kako točno bi srednjeveški vitez zapenjal svoje 'spodnje perilo'. Upam, da bom v prihodnosti več uporabljala internet. Obožujem knjige o kostumih. Moje absolutno najljubše so knjige, ki opisujejo vsakdanje življenje v različnih časovnih obdobjih.
Preden ste postali uspešna pisateljica, ste delali v zdravstvu kot medicinska sestra. Ste kdaj pomislili, da bi napisali sodobno romanco z zdravniškim okoljem?
Ljudje vedno govorijo, da bi morali pisatelji pisati o stvareh, ki jih dobro poznamo, jaz pa rada pišem o stvareh, ki jih ne poznam. Kljub njihovi priljubljenosti nikoli nisem imela želje, da bi napisala na primer medicinski triler. (Čeprav je moja poklicna kolegica, medicinska sestra Eileen Dreyer napisala nekaj mojih najljubših.)
Vaši dve romanci o potovanju skozi čas, Breath of magic and Touch of enchantment bralci opisujejo kot čudovito zabavni. Zdi se, da gresta potovanje skozi čas in humor skupaj z roko v roki, a tega ne vidimo prepogosto. Zakaj je temu tako?
Niti sanja se mi ne. Ko odprem usta, pride ven humor. Ena mojih najljubših kombinacij je humor z grozljivko, zato mi je bila serija Izganjalka vampirjev v času predvajanja najboljša stvar na planetu. Težko se povežem s knjigami, ki nimajo prav nobenega smisla za humor. Celo moji najljubši, nekoliko bolj 'temačni' pisateljici Anne Stuart in Theresa Weir, v svoje knjige pogosto vključita nekakšen izkrivljen, črni humor. Vedno sem verjela, da je življenje ravnovesje smeha in solz, in to poskušam odražati tudi v svojih knjigah. Ne morem si predstavljati knjige Breath of magic brez humorja. Mislim, kaj ni smešnega v tem, da ta ženska iz leta 1600 misli, da so v televizorju skriti pravi majhni ljudje?
Kaj ste brali v času odraščanja?
Karkoli mi je prišlo pod roke! Svojo prvo knjigo Victorie Holt sem prebrala, ko sem imela sedem let in nisem se več ozrla nazaj. Moji najljubši knjigi iz otroštva sta bili Skrivnostni vrt in A little princess pisateljice Frances Hodgson Burnett. Oboževala sem knjigo The princess bride, ki jo je napisal William Goldman. Prebrala sem vse knjige Trixie Belden.
Nekoč angel je bila ena prvih zgodovinskih romanc, v kateri ste se dotaknili teme varuh/varovanka. Ste čutili kakšno posebno povezavo s tovrstno tematiko?
Ah, naleteli ste na eno od mojih hišnih tem! Če ste imeli priložnost prebrati mojr oman Lady of conquest, potem veste, da je tudi v tej zgodbi slabo prikrita tematika varuh/varovanka. Mislim, da ima ta določen mit privlačnost, ki je hkrati romantična in erotična. Junakinja gre skoraj vedno skozi fazo 'razcveta'. Njena metamorfoza prisili junaka, da jo vidi kot žensko in potencialno partnerko. Potem je tu še privlačnost prepovedanega. Glavni junak je postavljen v vlogo njenega skrbnika, zaščitnika, zato se mora boriti s svojo privlačnostjo do nje. Ta tema poskrbi za zelo zanimiv notranji in zunanji konflikt.
Kako to, da ste se odločili roman Nekoč angel postaviti v tako oddaljen kraj in kako ste lahko uporabili divjino in domorodce v zgodbi?
V Novo Zelandijo sem se zaljubila med pisanjem knjige Nekoč angel. Navdušila sem se nad maorsko kulturo. Eden izmed mojih najljubših vidikov te knjige je bil, da sem lahko prvo polovico knjige postavila v tisto burno otoško divjino, drugo polovico pa v leden, tog viktorijanski London.
Ko pišete čustvene prizore, ali veste, kakšen učinek bodo imeli na bralce? Kakšen čustven učinek imajo takšni prizori na vas?
Če svoje delo opravim dobro, bi morali ti prizori name imeti enak učinek, kot na moje bralce. Glasbo uporabljam kot ustvarjalno orodje, ko pišem. Velikokrat prizore zaključim v joku in se prava čustvena razvalina.
Kako se vaša družina in prijatelji počutijo ob ljubezenskih prizorih v vaših knjigah?
Krvavo se potim ob vsakem ljubezenskem prizoru. Včasih mi lahko vzame tudi dva tedna, da ga napišem. Moj mož prebere vse moje knjige, potem ko so izdane, tako da sem ga enkrat, ko je pravkar končal eno, vprašala: "Torej, kaj si misliš o tem ljubezenskem prizoru?" Samo skomignil je z rameni in rekel: "Oh, te dele po navadi preskočim." Želela sem skočiti čez mizo in ga zadaviti! Nekdo je nekoč vprašal mojo mamo, kako se počuti glede ljubezenskih prizorov v mojih knjigah, ona pa se je samo nasmehnila in rekla: "Oh, to so moji najljubši deli." In ker je moj oče znan po tem, da prodaja moje knjige iz prtljažnika svojega avtomobila in je najbolj ponosen oče, kar si jih lahko predstavljate, mislim, da tudi on s tem nima težav. Obiskujem tudi izjemno ljubečo in pozitivno cerkev in nobena oseba v vseh letih mojega pisateljevanja ni rekla nobene negativne besede o mojih knjigah. Objavljajo moje podpise v cerkvenem glasilu. Ljudje mi podajajo knjige čez klopi, da jih podpišem, preden se začne pridiga. Člani prihajajo na moja podpisovanja. Učitelji si v šoli izmenjujejo moje knjige.
Ko knjigo postavite na dve različni lokaciji, kako vam uspeva ohraniti ravnovesje znotraj zgodbe in za bralce?
Z uporabo kontrasta. Druga lokacija oziroma okolje mora močno vplivati na like. Če vzamemo kot primer Justina iz knjige Nekoč angel, ki se v Londonu nikakor ni mogel ogreti. se, o čemer je lahko razmišljal, so bile njegove sončne norčije na plaži z Emily. Moje knjige običajno naredijo popoln krog in vrnejo like (bodisi fizično bodisi v duhu) na kraj, kjer se je začelo njihovo čustveno potovanje.
Kako dolgo pišete eno knjigo?
Nekje od pet mesecev do enega leta. V povprečju potrebujem nekje sedem ali osem mesecev, da napišem eno knjigo.
Katera izmed vaših knjig vam je najljubša?
Ne! Ne sprašujte me tega! To je preveč kruto! To je tako, kot če bi nekoga prosili, naj izbere svojega najljubšega otroka. Morda imajo svojega najljubšega, vendar tega javno ne želijo razkriti. Nikakor ne bi mogla izbrati ene same svoje knjige, za katero bi lahko rekla, da mi je najljubša. Vse so del mojega srca.
Pri nas imamo prevedenih kar nekaj njenih knjig, med zadnjimi pa so nas pri založbi Hiša knjig razveselili z romanco Vresje in žamet.
Foto: Galarna
Nedolžnica in razbojnik ...
Prudence Walker še maloprej živi kot preprosta, ubogljiva sirota in med nevihto išče izgubljenega mačka, v naslednjem trenutku pa se znajde v objemu razbojnika. Grozljivi škotski razbojnik, ki je bil ranjen v preprečenem poskusu ropa, se zdi povsem neškodljiv – dokler ji s svojimi medenimi poljubi ne ukrade želja in srca.
Nedolžno dekle je vse, kar si je Sebastian Kerr kdaj želel, a je verjel, da nikoli ne bo mogel imeti. Potem ko ona razkrije njegovo nevarno dvojno življenje, je prisiljen tvegati lastno življenje, da bi rešil njeno. Kmalu se zave, da mora osvojiti edini zaklad, ki ga ne more ukrasti – Prudenceino ljubezen.
Ni komentarjev:
Objavite komentar