Foto: Roberta Gregorio
Če v letošnjem letu ne boste obiskali naših zahodnih sosedov, lahko še vedno sanjate o Amalfiju. Pri tem vam bodo pomagale romance Roberte Gregorio. Avtorica, ki je odraščala na avstrijskem štajerskem, natančneje v mestu Bruck, namreč v svojih romanih Mala sladolednica v Amalfiju, Čarobna papirnica v Amalfiju in Cvetoče limone iz Amalfija opisuje čudovito italijansko mesto, ki je del države, v kateri zdaj živi.
Rojena in odraščala je na Bavarskem, preden se je preselila v domovino svojih staršev, Italijo. Roberta Gregorio je zdaj iskana in priljubljena pisateljica. Pri nas je ravno v tem trenutku v tisku njena nova knjiga Cvetoče limone iz Amalfija, kjer se bomo še tretjič preselili v čarobno obmorsko mestece, v katerem se z vsakdanjimi življenjskimi preizkušnjami borijo tri prijateljice Livia, Carolina in Diletta. 49-letna pisateljica je napisala že nekaj knjig. Strast do pisanja se je pojavila v puberteti. Sprva so izpod njenega peresa nastajale pesmi, nato kratke zgodbe. Od časa do časa je tudi prepisala prizore iz svojih najljubših knjig, včasih spremenila konec, če ji ni bil všeč. Danes se kot uspešna avtorica večkrat nasmehne svojim prvim literarnim poskusom, ko jih bere.
Leta 2003, ko je že dve leti živela v Italiji, si je prvič drznila napisati celoten rokopis, ki je izšel pri manjši založbi. Stvari so se zares začele leta 2015 z romanom Signora Pia und das Lächeln des Meeres (op. prev. Gospa Pia in nasmeh morja). "V mislih sem imela žensko, ki ji je italijansko družinsko življenje postalo preveč," je razkrila pisateljica o svojem prvencu.
V knjigi v glavni vlogi nastopa lik tipične italijanske tašče. Pisala jo je tri mesece. Njen agent je hitro našel založnika, ki je hotel izdati knjigo. Ko je v roke prijela svojo prvo knjigo, ji je postalo jasno: pisanje je njena pot. In tako je ostalo do danes. "Z vsako izdano knjigo se mi uresničijo sanje," je razkrila. Tako se je klobčič začel odvijati, sledila je knjiga za knjigo, vmes pa se je, kot pravi sama, s pisanjem uveljavila kot italijanska specialistka. Navdih črpa iz bližnje okolice, kjer se počuti najbolj prijetno.
V svoja dela rada vključuje izkušnje iz prve roke, navsezadnje je Roberta Gregorio odraščala v restavracijiv Brucku, ki so jo njeni starši 30 let vodili skupaj z njenim stricem. "Rekla bi, da so moje zgodbe dobra mešanica lastnih izkušenj in fikcije. Ampak pišem romane, ne potovalnih vodnikov," pojasnjuje pisateljica, ki se ponaša s tem, da vsi kraji v njenih zgodbah tudi dejansko obstajajo. Capri, Amalfi – to so znana mesta. Pri nekaterih drugih pa preprosto spremeni ime, včasih se mora malo oddaljiti od izvirnika.
Preden je začela pisati, se je Roberta Gregorio izšolala za dopisnico tujih jezikov. Ta poklic opravlja še danes in v tem uživa. Poučuje tudi nemško konverzacijo na italijanski srednji šoli – nekaj, kar prav tako počne s strastjo. "Delo z nemškim in italijanskim jezikom mi je še naprej v veliko veselje," je priznala.
Eno knjigo je napisala pod psevdonimom, ker je razpoloženje zgodbe nekoliko drugačno od njenih drugih knjig. A pod psevdonimom ali pravim imenom: poletje, sonce in morje običajno igrajo veliko vlogo v njenih zgodbah. Eden od primerov sta dve knjigi, ki se dogajata na otoku Capri. "Več morja je skorajda težko najti," pravi Roberta. Ogromno vlogo v njenih zgodbah pa velikokrat igra sladoled, bolje rečeno: hrana nasploh.
Brez dvoma se je bilo najtežje prilagoditi novemu življenju v času svetovne pandemije. "Vsi smo se morali navaditi na spremenjeno dnevno rutino, a se je vsega mogoče navaditi," je povedala. Njeni bližnji je ne poznajo drugače kot po pisanju: to je le delček tega, kar je, sinova pa jo poznata po klopotanju tipkovnice, kot rada pove sama.
Roberta Gregorio nenehno pogreša svoj stari domači kraj Fürstenfeldbruck. Bruck, Amper, cerkev Leonhardi, Amperjev most, Silbersteg, Aumühle, Brunnenhof, park, samostan in še marsikaj – vse to je bilo zanjo pomembno in je oblikovalo njeno otroštvo in mladost v njenem okrožnem mestu. "Vedno bom ženska iz Brucka, hkrati pa sem tudi Italijanka, ki ljubi in ceni svoje življenje v Italiji," je dodala.
Kdo je Roberta Gregorio?
Sem italijanska, a nemško govoreča pisateljica, rojena na Bavarskem, vendar že skoraj 20 let živim v Italiji. Težko opredelim, ali sem bolj nemka ali italijanka, vendar mislim, da mi za zdaj tega ni potrebno v celoti ločiti. Družina je zame vedno na prvem mestu, obožujem pa tudi morje, ki se pogosto pojavlja v mojih zgodbah. Vedno najraje sedim doma za računalnikom, kjer se izgubim v svojih zgodbah. Običajno pijem zeliščni čaj iz velike skodelice, ki resda ni posebej dobrega okusa, vendar moram po njem posegati zaradi alergije na nikelj. Če ne bi imela drugih obveznosti, bi verjetno samo pisala 24 ur na dan, vendar me potrebuje tudi družina, veliko pomagam tudi v moževi pisarni. Leta 2019 sem do začetka poletnih počitnic tudi poučevala na italijanski srednji šoli, kar mi je bilo zelo všeč. Z učenci sem se pogosto pogovarjala o knjigah.
Kakšno je vaše mnenje do knjižnih blogerjev?
Stik z blogerji mi je zelo pomemben, ker osebno cenim mnenja izkušenih bralcev – navsezadnje se vedno želiš naučiti nekaj novega. Seveda je pomembna tudi prepoznavnost na internetu. Več ko se o knjigi govori in objavlja, bolje je. Poleg tega pa dlje časa, kot preživiš v knjižnem svetu, bolj slediš različnim profilom, več sebi ljubih blogerjev najdeš. Jaz osebno sodelujem s kar nekaj izmed njih, ker mi je všeč njihovo delo.
Redno brskate po spletu za blogi in preverjate, ali ste prisotni in ali so vaše knjige brane?
Da, rada redno preverjam, kako so moje knjige sprejete in kako so ocenjene. Resda to od človeka zahteva, da razvije zelo debelo kožo, vendar sem postala precej dobra pri obravnavanju kritik. Kritika je pomembna, naučiti se je treba delati na sebi. Mislim, da imam zadevo kar dobro pod nadzorom. K srcu si jemljem vse, kar je dobro utemeljeno. Na srečo nikoli nisem imela grdih izkušenj in nisem bila deležna tistih tako imenovanih udarcev pod pasom, čeprav sem prepričana, da bi tudi te zmogla prenesti. Vsem pač ne moreš ugoditi.
Na kaj ste še posebej pozorni? Kaj je za vas posebej pomembno pri blogu, ki predstavlja vaše knjige? Število sledilcev in obiskovalcev? Dizajn ali predstavitev mnenj oziroma kritik?
Najraje imam lepe fotografije svojih knjig. Zaradi tega mi oči poskočijo od veselja, najbolj pa me pritegnejo dobro napisane ocene, ki lahko vsebujejo tudi kritiko, če je le dovolj utemeljena. Ni dovolj, da mi rečejo le 'tvoja knjiga me je dolgočasila'. Jaz hočem vedeti zakaj. Oblikovanje z veseljem prepuščam blogerkam, ki ustvarjajo res odlične objave.
Ustvarjate v žanru romanc, vaša dela pa so v veliki večini postavljena v Italijo. Zakaj? Zakaj Italija in zakaj romance?
Zdaj se od mene pričakuje Italija. Mislim, da svojemu agentu sploh ne bi smela predlagati ničesar, kar nima nobene zveze z državo, v kateri živim. Me to moti? Sploh ne. To je moj svet, tu se znajdem, nihče me ne more pretentati. Ljubezenski romani z italijanskim pridihom, po možnosti z morjem in veliko sonca, so moja oaza dobrega počutja. Marlon Brando je nekoč rekel: "Samo tiste, ki gredo svojo pot, jih nihče ne more prehiteti." No, Italija in ljubezen sta moja pot.
Si lahko predstavljate, da bi ustvarjali v drugem žanru, na primer da bi poskušali napisati fantazijski roman ali triler? Ali povedano drugače, obstaja kakšen žanr, v katerem bi se radi preizkusili?
Rada bi napisala krimič – no, pravzaprav sem ga že. Ampak moj jezik je preveč ... cvetoč, poetičen, premišljen ... To pa žal ne gre skupaj.
Skupaj z Manuelo Inusa ste izdali že dve božični romanci. Kako poteka sodelovanje med vama?
Z moje strani lahko rečem, da so bile stvari z Manuelo vedno popolnoma sproščene. Pod psevdonimom sva celo napisali poletno romanco. Skupaj načrtujeva, dokler nimava pripravljenega osnovnega okvirja zgodbe. Manuela vedno prevzame poglavja, ki so pripovedovana skozi oči ženske, jaz pa tisti del, ki se pripoveduje v moški perspektivi. Vsaka napiše eno poglavje in ga pošlje. Najine misli so vedno tako povezane, da se zgodba brezhibno nadaljuje. To je res lep občutek. Med nama vlada predvsem veliko zaupanje.
Kaj dela vaše knjige posebne v poplavi izdanih knjig?
Moji romani so pristni. Povem, kar vidim vsak dan. V vsakem liku je nekaj, kar res poznam ali sem vsaj videla in opazovala. Slike pokrajin, ki jih opisujem, so tiste, ki jih nenehno vidim v resničnem življenju. Mislim, da bralci to čutijo.
Ni komentarjev:
Objavite komentar