K. A. Tucker nas skozi leta razvaja s pretresljivimi zgodbami o vzdržljivih ženskah, ki bijejo močne osebne bitke, da bi našle pot do prave sreče

Foto: katuckerbooks.com

Dobre ženske ni mogoče obvladati ... vsaj ne v romanih kanadske pisateljice K. A. Tucker. Avtorica knjig Deset kratkih vdihov in Zakopana voda je med bralci poznana po pretresljivih zgodbah o vzdržljivih ženskah, ki bijejo močne osebne bitke, da bi našle pot do prave sreče. K. A. Tucker je ena izmed redkih pisateljic, ki o pisateljevanju ni sanjala že od nekdaj, ampak se je to rodilo v času, ko je iskala hobi, s katerim bi nekaj časa dnevno namenila sebi. Tako so se rodile njene zgodbe. Prvič sem za to pisateljico slišala, ko smo pri nas dobili prevod njenega prvenca, Deset kratkih vdihov. Vsi, ki ste to knjigo že prebrali, boste razumeli, zakaj sem ob branju pretočila pravo morje solz in če bi lahko, je zame to ena izmed tistih knjig, ki bi si jo želela znova prvič prebrati, če bi jo lahko. Moja najljubša serija, ki je nastala izpod njenih rok, je Preprosta divjina, ki se dogaja na Aljaski, vendar je to najverjetneje zato, ker še nisem imela časa prebrati njene fantazijske serije Fate & flame, ki jo je zaključila pred nekaj tedni.

K. A. Tucker je tudi ena redkih pisateljic (na svetovni ravni), ki brez težav preskakuje iz žanra v žanr, a je s svojimi zgodbami v prav vsakem izmed njih zablestela. To se zgodi redko in je občudovanja vredno. Avtorica je skozi leta v različnih intervjujih odgovorila na številna vprašanja o nepozabnih likih, ki so oblikovali njeno ljubezen do zgodb, knjigah o 'krivem užitku' (in zakaj ne mara tega izraza) in priznati moram, da je vedno zanimivo slišati ali prebrati Kaj ima za povedati.

Bralke iz vsega sveta zagotavljajo, da zaradi vaših knjig upajo in verjamejo, da se čakanje na 'tistega pravega' splača. Ob kateri knjigi ste se vi tako počutili?

Prva (in najbolj epska) romanca, ki sem jo prebrala med odraščanjem, je bila ljubezenska zgodba Anne Shirley in Gilberta Blytheja v romanu Ana z Zelene domačije. Začelo se je preprosto in iskreno: deček vleče deklico za kitke in jo kliče korenček; deklica prezira fanta, ker cilja na njeno ranljivost. Toda z leti je njun odnos prerasel v globoko prijateljstvo in nato globoko ljubezen. Čeprav ju je življenje zaneslo v različne smeri (in v različne odnose), sta vedno našla pot drug k drugemu.

Kaj je najbolj 'kul' stvar, ki ste jo lahko naredili, ker ste pisateljica?

Poklic pisatelja s sabo prenaša veliko 'kul' stvari: potovanja, nova prijateljstva in sposobnost vplivanja na življenja s pisanjem zgodb. Sedenje v sobi za avdicije in opazovanje igralcev, ki oživljajo moje junake iz romana He will be my ruin za spletno platformo Crave Romance, je vsekakor eden najbolj živih spominov v mojih mislih.

Omenite tri zabavna dejstva, ki jih vaši bralci morda ne vedo o vas.

Sem Kanadčanka, v šoli nikoli nisem obiskovala tečaja kreativnega pisanja in pa tedne lahko preživim, ne da bi zapustila hišo (zadnje dejstvo morda ni tako zelo zabavno, kot je zaskrbljujoče).

Kdaj ste vedeli, da si želite postati pisateljica?

Romane sem začela pisati, ko je bila moja druga hči stara komaj tri mesece. Sprva je to zame predstavljalo le pobeg v težkih mesecih, ko sem noč in dan preživela v družbi muhaste novorojenke, a se je ta hobi hitro spremenil v strast, za katero sem tako hvaležna, da sem jo našla.

Kdo vas je odkril? Ste kontaktirali založbe? Kako je potekal proces izdaje vašega prvega romana?

Med pisanjem svoje prve knjige, distopične paranormalne fantazije za mlade odrasle, sem stopila v stik z nekaj agenti, vendar nikoli nisem dosegla ničesar, zato sem se odločila za samozaložbo. Ko sem v samozaložbi izdala roman Deset kratkih vdihov (mojo četrto knjigo), sem opravila zelo dobro delo, saj sem pritegnila pozornost svojega agenta in tudi založnika.

Kako se poistovetite z liki v vaših knjigah?

Imam se za močno žensko (pa tudi za trmasto in nepotrpežljivo). Morda mi je zato najlažje ustvarjati like, ki so trmasti in nepotrpežljivi. Vsi pa so močni na svoj način.

Če bi lahko napisali knjigo v sodelovanju z drugo pisateljico ali pisateljem, koga bi izbrali?

Velikokrat mi zastavijo to vprašanje in iskreno povedano, ne vem. Mislim, da bi zelo težko sodelovala z drugo osebo, predvsem zaradi mojega načina pisanja. Nikoli si ne naredim zapiskov o svojih likih, nimam vnaprej pripravljene zgodbe. Trudim se, da bi to počela, toda vedno pridem le do določene točke, nato pa moram sesti in začeti pisati, moji liki pa so tisti, ki zgodbo odpeljejo, kamor jo pač želijo peljati. Če bi na tak način želela pisati z drugo osebo, mislim, da bi to bili izredno težko tako zame, kot za osebo, ki dela z mano. Če bi mi druga oseba dala svoj del zapisa brez neke začrtane zgodbe, bi bilo to noro, če pa bi mi dala popolnoma začrtano zgodbo, ki bi ji jaz morala slediti, bi se pa počutila ujeto. Če bi bila druga oseba podobna meni, ne bi nikoli prišli nikamor s pisanjem. Zato mislim, da bi težko sodelovala z nekom, kar se pisanja tiče.

Kako ste začeli pisati? Je to nekaj, kar ste si želeli od nekdaj?

Iskreno povedano si tega ne želim od nekdaj. Ko sem bila še otrok, sem občasno napisala kakšno zgodbo, v tem sem uživala, vendar tega nisem udejanjila. Šla sem na poslovno šolo, kjer sem diplomirala, poiskala sem si službo. Po desetletju na tem delovnem mestu sem pričakovala svojega drugega otroka. V Kanadi imamo leto dni porodniškega dopusta. V tem času sem zase iskala oddih, medtem ko sem doma skrbela za svojega prvega otroka in dojenčka. Seveda z njima nisem mogla nikamor iti, vsaj ne za dolgo časa. Vedno sem bila za to, da ima vsaka ženska pravico do časa, ki ga lahko nameni izključno sebi. Tako sem dobila idejo, da bi napisala zgodbo, zato sem v roke vzela prenosni računalnik in začela pisati. To sem delala zase, samo za moje oči, ta mali projekt mi je predstavljal pobeg. Odkrila sem, da sem v tem uživala, zato sem še napiraj pisala, pisala in pisala, tudi kasneje sem nadaljevala s tem, ko sem se že vrnila na delo. V tistem trenutku je bil to moj hobi. Potem sem v samozaložbi izdala roman Deset kratkih vdihov, ki je bil neverjetno lepo sprejet s strani bralcev. Takrat sta v stik z mano stopila agent in založba. Takrat sem se morala odločiti ali bom ostala v poslovnem svetu ali pa se bom posvetila temu, na novo odkritemu delu. Seveda mi ni bilo treba veliko razmišljati. Tako sem dala odpoved v službi in začela s pisanjem za polni delovni čas.

Foto: Instagram K. A. Tucker

Kako ste prišli do mantre romana Deset kratkih vdihov: "Zajemi zrak. Začuti ga. Ljubi ga."?

Želela bi si, da bi šlo za kakšno globoko razlago, ki bi ljudi spodbudila k razmišljanju, vendar je nimam in ne morem se niti domisliti primerne laži. Ta mantra je kar pristala na mojem zaslonu, ko sem tipkala. En trenutek je še ni bilo, v naslednjem pa se je že pojavila! (Čeprav, če bi vedela, da bodo ljudje naslov knjige tako pogosto zamenjali z 'Deset majhnih dojk', bi ga bila morda spremenila.) Junakinja te knjige, Kacey, je potrebovala močno vez s svojimi starši, rešilno bilko, ki bi se je lahko oprijela vsakič, ko se je svet okoli nje zavrtel, četudi takrat ni povsem razumela pomena. Besede so močna vez.

Torej, Deset kratkih vdihov – tako preprosta, popolna, BRILJANTNA – kaj je nastalo prej, naslov ali sama zgodba?

Naslovnico knjige sem kupila, preden sem začela pisati knjigo. To je bil pred-dizajn z rdečelaso, ki mi je bila zelo všeč. Imam majhno obsedenost z rdečelasci in Irci, zato ne bodite presenečeni, če bosta ta dva elementa nekako vključena v vse moje prihodnje knjige. Želela sem ustvariti močno, zlomljeno, iznajdljivo in zabavno junakinjo in tako je nastala Kacey. Ima trdo zunanjost, a znotraj je precej čustvena. Poleg tega se je sama oblikovala, dokler ni zaživela na strani.

Kaj pravite na to, da svoje bralce s prvim romanom v seriji popeljete na pravi vrtiljak čustev?

To je bil moj cilj, zato sem vesela, da je knjiga uspela! Najboljše knjige so tiste, ob katerih začutiš vse mogoče občutke.

Kateri je vaš najljubši par, ki ste ga ustvarili v vaših knjigah?

Pri takšnih vprašanjih je vedno težko izbrati, saj imam na takšen ali drugačen način rada vse svoje like. Poleg Calle in Jonaha, bi si drznila reči, da imam zelo rada Reese in Bena iz knjige Pet načinov padca. Rada ju imam. Ben je privlačen fant, ki zna biti drzen, zoprn, ženskar, a je tudi zelo prijazen in prijeten moški, ki se rad zabava. Reese je obdana z jezo, ima oster jezik, na trenutke zna biti zelo dramatična. Res sem z veseljem pisala njuno zgodbo.

Lahko pričakujemo še kakšen roman v knjižni seriji Preprosta divjina?

Najverjetneje bom napisala še kakšno knjigo v seriji Preprosta divjina. V mislih imam idejo o še eni knjigi, vendar še nisem pripravljena napisati te zgodbe. Lahko tudi začnem pisati in kasneje ugotovim, da zadeva ni takšna, kot sem si jo zamislila, zato ne morem ničesar obljubiti. Vem, da bralci obožujete Callo in Jonaha, vendar zgodba nove knjige v seriji ne bo osredotočena nanju. Prestala sta že marsikaj in njuno razmerje je zdaj trdno kot kamen. Ne bom ustvarjala drame v njunih življenjih, da bi našla novo zgodbo.

Preprosta divjina je res serija, ki zajema različne tematike in čudovite pokrajine, v katere je pisateljica na spektakularen način vpletla ljubezensko zgodbo. Lahko v prihodnosti pričakujemo, da bo po knjigah posnet kakšen film ali serija?

Upam, da se bo kaj razvilo iz tega. Imamo producenta, ki je prva ovira od mnogih. Vendar morda ne bo nikoli šlo dlje od te točke. Že kdaj prej smo našli producente, a smo jih nato tudi izgubili (pa ne po moji krivdi). Imela sem scenariste, ki sem jih na koncu izgubila (tudi ne po moji krivdi). Ta posel je nor. Veliko (beri: vse) tega je izven mojega nadzora. Vse, kar lahko naredim, je, da še naprej pišem svoje knjige in upam, da se mi bodo na poti pridružili pravi ljudje. Do takrat pa držimo pesti in še naprej obožujmo/delimo to serijo z družino in prijatelji.

Ali živite na Aljaski, da ste lahko tako podrobno opisali celotno dogajanje v vaši knjižni seriji Preprosta divjina?

Ne, živim v Torontu. Nekje jeseni leta 2021 sem s prijateljico odpotovala na Aljasko, ko sem se pripravljala na pisanje knjige Preprosto divji. Ona je šla z mano za zabavo. Pred potovanjem sem veliko prebrala o Aljaski, marsikaj je resnično, marsikaj pa tudi ne. Najhujše so zime, takrat je resnično grdo, skoraj 24 ur na dan si ovit v temo. Mislim, da je to najhujši del za ljudi, ki tam živijo: tema in mraz.

Katera knjiga ali knjižna serija, ki ste jo napisali, vam je najljubša?

Priznati moram, da ima serija Preprosta divjina posebno mesto v mojem srcu. Všeč mi je ideja, da se lahko k tem zgodbam vrnem kadarkoli, v roke primem pisalo in začnem pisati od tam, kjer sem zaključila zadnjo knjigo. Res sem rada v družbi teh likov. Ker jih zelo dobro poznam, o njih tudi z lahkoto pišem. Toda na drugi strani imam v vsaki zgodbi svoj najljubši del, najljubši prizor, najljubši lik. Težko mi je izbrati, a če bi morala izbrati eno, bi izbrala Preprosta divjina.

Kako ste se lotili pisanja druge knjige v seriji Preprosta divjina?

Ko sem pisala drugo knjigo v seriji, Divji po srcu, sem želela napisati nekaj svežega, nisem želela le preprosto nadaljevati prve knjige. Prehod v novo okolje in predstavitev novih likov sta se mi zdela najbolj smiselni izbiri. Vedno pravim, da so liki napisali to knjigo, ne jaz. Čeprav je to še vedno ljubezenska zgodba Calle in Jonaha, je potrebno priznati, da je v ospredju seveda Callina zgodba, njene težave in prilagajanje na novo življenje. Ta del sem si želela podrobneje raziskati in razviti. Ob tem sem bila na koncu nagrajena, saj so vse izkušnje in preizkušnje na koncu le še utrdile njuno razmerje. Lepo se je bilo sprehoditi skozi njene negotovosti in dvome. Res se je borila, jaz pa sem uživala v prav vsaki napisani besedi, saj sem bralcem ponudila lik, s katerim se lahko brez težav poistovetijo.

Kateri je vaš najljubši lik v seriji?

Čeprav bi številni ljudje predvidevali, da bom izbrala katerega izmed glavnih likov, moram reči, da je Roy tisti, ki mi je najbolj pri srcu. Res sem uživala v vsakem trenutku, ki sem ga preživela v njegovi družbi.

Foto: Rada berem romance

Kaj nam lahko razkrijete o romanu Dokler ne zbledi?

Vesela sem, da bo ta knjiga kmalu tudi v vaših rokah. Upam, da vam bo všeč tako kot meni. Na kratko, govori o mladi mami samohranilki, ki se težko prebija skozi življenje, nato pa nekega dne reši življenje slavnemu hokejistu in se znajde v središču medijskega pompa in ljubezenski zgodbi, čeprav se temu poskuša izogniti.

V zahvali tega romana ste zapisali, da ste to zgodbo preprosto morali napisati in se zelo razlikuje od vaših preteklih del. Zakaj ste jo morali napisati? Po čem se razlikuje od vaših preteklih del?

Zadnjih nekaj let, preden sem napisala ta roman, sem se podala v nekoliko drugačne vode, najprej z napeto romantično serijo Zakopana voda, temu pa je sledila temačna, zapletena in napeta zgodba He will be my ruin, v katero je bilo vključenih kar nekaj neprijetnih likov. Uživam v mesnatejših in resnejših zgodbah, vendar to lahko predstavlja večjo obremenjenost za mojo ustvarjalnost. Toliko časa preživim zakopana v raziskovanje in se odločam med 'kaj bi se lahko zgodilo' in 'kaj se bo zgodilo', da se včasih počutim zadušeno. Povežite to s temačnejšimi podtoni, ki naravno prihajajo z napetimi zgodbami in vse skupaj postane precej izčrpavajoče. Ko sem zaključila roman He will be my ruin, sem morala napisati zgodbo, v kateri sem svoji ustvarjalni strani dala malce odmora.

Pa si podrobneje poglejmo vašega glavnega junaka Bretta. Je bogat, slaven in ima visok status. Lahko bi mu pripisali lastnosti arogantnega in razvajenega bogataša, a tega niste storili. Zakaj?

Pri vsaki knjigi porabim veliko časa za razvoj zanimivih, večdimenzionalnih likov. Ko se lotim pisanja, že imam dobro idejo o tem, kakšni bodo liki, toda v resnici zaživijo šele takrat, ko na računalniški zaslon prelijem prve besede. Pogosto so liki tisti, ki narekujejo, kam gre zgodba. Pri Brettu sem že od začetka vedela, da želim očarljivega, prizemljenega junaka. Želela sem ustvariti moškega, v katerega se bralci zaljubijo v prvem trenutku, ko ga spoznajo. Želela sem pokazati, kako je lahko moški seksi in privlačen, hkrati pa tudi dober. Glede na pretekle izkušnje je Cath to potrebovala. To je že splošno razširjeno mnenje v družbi –bogastvo in status sta enaka aroganci– v medijih je toliko primerov, zaradi katerih se to mnenje zdi resnično. Vendar verjamem, da se lahko človek izogne pastem, ki prihajajo z bogastvom in statusom, če je vzgojen tako, da sprejme ponižnost in empatijo (ko že govorimo o likih, je bilo ključnega pomena, da sem Brettove starše razvila na način, ki je dopolnjeval to idejo).

Povejmo še nekaj o odnosih, ki ste se jih dotaknili v romanu, od družinskih do romantičnih, od prijateljskih do sovražnih. Ko začnete s pisanjem, imate vse te odnose že jasno začrtane ali pa so liki tisti, ki vas presenetijo in popeljejo na določeno pot?

Skoraj vedno me moji liki presenetijo. Kot sem že večkrat omenila, moji liki oživijo med pisanjem. Večina mojih pregledov in urejanj besedila se zgodi, ker se mi liki ne zdijo pravi – njihova motivacija, njihova interakcija, njihove izbire preprosto niso ustrezne. Ne zdijo se mi dovolj realistični ali edinstveni.

Ko že govorimo o likih, ali vas je med pisanjem romana kateri izmed njih še posebej presenetil?

Cathina najboljša prijateljica Misty je bila zame največje presenečenje v tej knjigi. Ne da bi se spuščala v podrobnosti, ki pokvarijo zgodbo, iskreno nisem bila prepričana, kako se bo odzivala na določene situacije. Potrebovala sem, da sprejema odločitve, ki so bile zveste njenemu letečemu značaju, a hkrati sem morala poskrbeti, da se je tudi ustrezno razvila kot oseba.

Bo roman Dokler ne zbledi samostojna knjiga ali del serije?

Roman je napisan kot samostojna zgodba, vendar obstaja možnost za nadaljevanje. Vedno sem previdna pri spreminjanju samostojnih knjig v serije, ker je tveganje novih zapletov veliko. Iz tega razloga sta seriji Deset kratkih vdihov in Zakopana voda sestavljeni iz več samostojnih romanov (vsaka knjiga predstavlja nov glavni par). V tem primeru je glede na Cathino preteklost in način, kako se roman konča, mogoče marsikaj narediti s kakšno dodatno zgodbo.

Dokler ne zbledi je tudi zadnji roman, ki smo ga od te pisateljice dobili prevedenega v slovenski jezik.

Foto: Galarna

Catherine Wright, štiriindvajsetletna natakarica na postajališču za tovornjake in mati samohranilka, ima preprosta cilja: zagotoviti srečno življenje svoji petletni hčeri in nikoli več biti glavna tema obrekovanj v Balsamu v Pensilvaniji (3.000 prebivalcev zunaj turistične sezone).

Neke meglene noči pa Catherine na samotni cesti, ko se vrača s spodletelega zmenka, reši življenje nekemu moškemu. Šele po prihodu policije izve, koga je rešila: Bretta Maddena, hokejsko ikono in ljubljenca medijev.

Catherine je že doživela svojih 15 minut slave in niti najmanj si ne želi, da bi bila njena preteklost spet v središču pozornosti, le da tokrat na nacionalnem prizorišču. Zato skriva svojo identiteto. In uspeva ji. Nekaj časa. Toda ko na pragu hiše zagleda moškega, ki ga je rešila in ki se ji želi zahvaliti, se vse spremeni.

Med njima se takoj vzpostavi povezava, ki je bolj naelektrena kot vez dveh ljudi, ki sta zgolj preživela travmatičen dogodek. To je nekaj, česar nihče od njiju ni pričakoval. Nekaj, za kar Catherine ni prepričana, da lahko prenese, nekaj, čemur se boji zaupati. Kako dolgo se lahko namreč izjemen moški, kot je Brett, zanima za običajno žensko, kot je Catherine ... preden iskra ugasne?