Hannah Kaner: "Ni veliko ljudi, ki imajo dovolj poguma, da bi znova in znova vrgli svoje srce v svet v upanju, da ga bo kdo ujel"

Foto: Instagram Hannah Kaner

Hannah Kaner je britanska pisateljica, ki živi na Škotskem. Dela kot višja digitalna svetovalka v Edinburghu, kjer zagotavlja digitalno zdravstveno varstvo, orodja in storitve za javni sektor. Ima diplomo iz angleščine, ki si jo je pridobila na kolidžu Pembroke v Cambridgeu, z odliko pa je magistrirala v znanosti na Univerzi v Edinburghu. Navdihujejo jo svetovne mitologije, jezne ženske, špekulativna fikcija in zgodbe, ki si jih pripovedujemo o tem, da smo ljudje.

Bogomorka ni bila prva knjiga, ki jo je Hannah Kaner napisala, niti ni bil njen prvi rokopis, ki je bil oddan založnikom. Vendar je bila to prva knjiga, ki jo je Hannah izdala. Roman je takoj postal prodajna uspešnica v njeni domovini in na tujem. Zdaj smo prevod dobili tudi pri nas.

Bogomorka je prva knjiga v trilogiji Fallen gods oziroma Padli bogovi. Zame je to še eno fantazijsko delo, s katerimi sem zadnje čase povsem obsedena, zato seveda že komaj čakam, da knjigo dobim v roke. V nadaljevanju vas čaka kratek intervju s pisateljico, v katerem je razkrila več o svojem ustvarjalnem procesu, navdihu za zgodbo, likih in drugih temah, ki se vam bodo morda zdele zanimive.

Nam lahko poveste nekaj o sebi?

Odraščala sem na podeželju v severnem delu Anglije, zdaj pa živim v Edinburghu na Škotskem, ob reki. Ne vem, kaj bi še lahko povedala. Zaljubljena sem in pišem, odkar znam v roki držati svinčnik.

Kdaj ste prvič odkrili svojo ljubezen do pisanja in zgodb?

Zgodbe pišem že tako dolgo, da se sploh ne spomnim več, kdaj sem začela. Od plezanja po drevesih in pogovora z vilami, modnih pustolovščin (in siljenja prijateljev in družine, da se igrajo skupaj), do vojskovanja z meči proti mojim bratrancem. Knjige sem jedla, včasih se je zdelo, da so se v mojih rokah spremenile v dim. Bila sem tudi razvpito znana po pripovedovanju pravljic. Seveda je povsem logično naslednji korak bil, da sem jih začela zapisovati.

Katera je bila knjiga, za katero se spomnite, da ste jo prvo prebrali. Tisto, zaradi katere ste si želeli postati pisateljica?

To je tako, kot da bi šli iskat iglo v kopico sena. Moji starši so mi pogosto brali nesmiselne pesmi Edwarda Leara, moj oče je divje oponašal številne glasove. Morda se prve knjige, ki sem jo prebrala spomnim, ker me je spravila v težave. Raje kot iz otroške sobe sem vzel knjigo s knjižne police višjega razreda, morda je bila knjiga The dark is rising od Susan Cooper? Še vedno ena mojih najljubših. Seveda sem se mučila z branjem, a poznala sem nekaj besed, veliko mi jih je povedala moja učiteljica. Spominjam se popolne groze in besa, ki sem ju občutila, ker mi preprosto ni bilo dovoljeno ... prebrati knjige? Zatožili so me staršem. Mislim, da me je to navdihnilo k pisanju bolj kot karkoli drugega, ker sem čutila, da sem obtičala z zgodbami, ki jih nisem želela brati, zato sem raje napisala svojo.

Kako bi s petimi besedami opisali vaš prvenec, Bogomorka?

Velika, močna ženska ubija bogove.

Kaj lahko bralci pričakujejo?

Zgodba je v svojem bistvu iskanje, ker obožujem iskanje in druženje, ki izhaja iz nje. Z mojimi liki lahko obkrožite svet in ga raziskujete. Sam svet je raznolik in zapleten, v njem močno prevladuje tema najdene družine, ljubezni, vere in odpornosti.

Od kod ste črpali navdih za knjigo Bogomorka?

Želela sem napisati knjigo v tradiciji starejših fantazijskih romanov, hkrati pa sem ji želela dodati pridih svežine. V bistvu sem želela v središče postaviti močno, a zapleteno žensko. Položaj žensk in transeksualnih žensk v tem svetu je nenehno ogrožen. Naša telesa, naša življenja, naše plačilo in naša bolečina so pod drobnogledom in vsak vogal, za katerega zavijemo, nam lahko predstavlja nevarnost. To je razvidno tudi iz mnogih fantazijskih knjig, kjer se ženskam in drugačnim osebam pogosto grozi z napadom, zaporom in izolacijo. Želela sem napisati knjigo z drugačno žensko, ki se ne skriva in se pokaže točno takšna, kakršna je, hkrati pa zato nima razloga za strah. Hotela sem, da je nespoštljiva in nepremagljiva, in kaj je bolj nespoštljivo kot ubijanje bogov? Iz teh misli se je torej rodila knjiga. Veliko navdiha je izšlo tudi iz resničnih oziroma zgodovinskih dejstev: trgovskih poti okoli arabskih, sredozemskih, afriških in severnoevropskih imperijev, srednjeveških svetnikov in njihovih kultov, muhastih in brutalnih bogov grške, rimske in keltske folklore ter tradicije pripovedovanja zgodb.

Kako je bila videti vaša pot do izdaje? Katere ovire ste morali premagati, da ste roman Bogomorka spravili v svet?

Bogomorka je pravzaprav moja sedma knjiga, le da je prva med njimi, ki je videla črnilo in tisk. Kot pri mnogih pisateljih imam tudi jaz ogromno zavrnjenih rokopisov, nevidnih likov in čistih napak. Imela sem tri polne knjige, ki so bile napisane, urejene in poslane v oddajo, preden sem se uspela povezati s svojim agentom. Tri knjige so 'umrle' ob oddaji z mojim agentom v naslednjih letih. Preden je roman Bogomorka prejel kanček zanimanja, sem svoje rokopise naokoli pošiljala skoraj petnajst let, zamenjala pa sem osem agentov. Sprijaznila sem se že z dejstvom, da pisanje očitno ni zame, a sem želela še naprej pisati, ker sem to delo oboževala. Dolgo časa sem v sebi nosila težo neuspeha, a srečujem vse več pisateljev s podobnimi ali celo težjimi zgodbami. Obstajajo pisatelji, ki najprej napišejo 'zlato' knjigo, kar je sijajno, veliko več pa je tistih, ki imajo nekaj skrito v svojem srcu, a so se morali temu na poti odreči. Odpornost je tisto, kar naredi pisatelja. Ni veliko ljudi, ki imajo dovolj poguma, da bi znova in znova vrgli svoje srce v svet v upanju, da ga bo kdo ujel.

So bili kakšni trenutki ali liki, ki ste jih še posebej radi raziskovali in pisali o njih?

Rada imam nežne trenutke, kot so na primer zatočišča v nevihti. Kjer se ljudje zberejo ob tabornem ognju in lomijo kruh ali plavajo pod zvezdami in je vsa grožnja sveta za trenutek pozabljena. V takšnih trenutkih vsak človek pokaže svoje pravo srce, takšni prizori pa so pomembni za toplino besedila. Na drugi strani enačbe pa so zame trenutki izdaje hkrati brutalni in čudoviti. Ne morem izpostaviti konkretnega primera, ne da bi razkrila kakšen pomemben košček zgodbe, toda tisti trenutki, ko se liku poruši svet, so tako zanimivi za pisanje in raziskovanje. Kot tretje pa so moji najljubši prizori okusne kombinacije seksa in pretepa. V nekaterih knjižnih skupinah me opisujejo kot nenavadno pisateljico, ker obožujem prizore spopadov, morda zato, ker sem se zadnjih trinajst let ukvarjala z borilnimi veščinami in me zanima zgodovina vojaške strategije. Zame so ljubezenski prizori in spopadi kot intimen trk ali kombinacija volj.

Pogovorimo se o vaših likih! Tako Kissen kot Elogast sta izurjena vojščaka, vendar se med seboj zelo razlikujeta. Nam lahko zaupate, kje ste črpali navdih za ustvarjanje njunih osebnosti?

Kissen je prišla prva, navdihnjena po potujočem mitološkem junaku, vendar sem želela, da bi bila svojevrstna. Polna jeze, ljubezni in kompetentna kot sam hudič. Morda je to bila moja reakcija zaradi občutka, da so v knjigah, ki sem jih prebirala v otroštvu, nastopalo toliko nemočnih ženskih likov. Njen bojni slog je moral izhajati iz tega, proti komu se je borila – z uporabo zvitosti, pretepanja in boksanja. Nikoli ni bila enakovredna, zato uporablja vse vire, ki jih ima na voljo. Elogasta je bilo veliko težje ustvariti, saj sem potrebovala nekaj časa, da sem odkrila, kaj ga je spodbujalo na njegovi poti. Vedeti, kako se bo premikal in vihtel rezilo, je bilo lažje kot ugotoviti, kdo je, njegove nagone in motivacijo. Vedela sem, da si želim ustvariti viteza, ki bi bil poklican nazaj v akcijo, in krilo za Kissen ter nekoga, ki bi lahko spremenil svet zaradi ljubezni in zvestobe. Vendar sem s prijatelji odpotovala na Škotsko, kjer se je prijatelj iz enega trenutka v drugega odločil speči šest hlebcev fokače v treh dneh. Takrat sem začela dobivati idejo, komu bi lahko bil podoben. Njegova nežnost in zvestoba, njegov smisel za humor so postali del Elogasta. Za razliko od Kissen, ki svojo jezo in energijo obrača navzven, jo Elo obrača navznoter. V mnogih pogledih je bolj zapleten, je pameten, izobražen, lahko bi bil premožen, a si je zadal pokoro. Medtem ko se mora Kissen naučiti videti druge ljudi (in bogove) kot vredne, sposobne, sposobne delati napake, mora Elo najti svojo vrednost, svoj potencial in svojo moč.

Kako pomembno je bilo za vas predstaviti invalidnost in duševno zdravje skozi vaše like?

To je zanimivo vprašanje. Bogomorke nisem začela pisati z namenom, da bi v zgodbo vključila invalidnost ali lik s posttravmatsko stresno motnjo, toda med ustvarjanjem likov, ko sem odkrivala, kdo so bili, kaj so doživeli, so te lastnosti postale pomembni deli tega, kdo so bili, kako so ravnali, koga so ljubili in koga sovražili. Če na primer vzamemo Kissen. Ko sem ugotovila njeno zgodbo, kako je preživela in kaj je bilo potrebno, da so bogovi izpolnili želje, sem spoznala, da bi morala izgubiti ud, ali uho ali oko kot del tega preživetja. In potem, ko sem razumela, da bom pisala o invalidnem liku, je bila moja odgovornost ustvariti spodoben lik. Veliko sem brala in se zavedala frustrirajočih tropov, izzivov in pristranskosti, saj je v pisni obliki zelo težko ustvariti takšne like na ustrezen način. Nisem želela izolirati ali spodkopati Kissenine zgodbe, zato mi je bilo najbolj pomembno, da ima Kissen na voljo skupnost, ljudi, ki jih je iskala, ki so jo razumeli, saj se tako s svetom ni rabila soočiti sama.

Kar se tiče Inare in Skedicetha, kako gledate na oblikovanje teh dveh likov? Ali je bilo lahko pisati iz perspektive otroka z zrelim glasom in moralno dvoumnega boga?

Ustvarjanje Inare in Skedija mi je bilo zelo všeč. Všeč mi je bil njun odnos. Inaro je bilo sprva zelo enostavno ustvariti, verjetno zato, ker sem bila kot otrok tudi sama zelo naivna in ranljiva in se mi je zdelo, da z lahkoto stopim v njene čevlje. Njeno potovanje je samoodkrivanje in iskanje njene trdnosti, o kateri je bilo takšno veselje pisati. Njen odnos s Skedijem je bil težji, saj prihaja s težavami, izzivalno dinamiko moči in dvema osebama, eden je otrok, drugi je nesmrten, a sta povezana, čeprav si želita in potrebujeta različne stvari. Mislim, da se bo ta napetost odražala v preostanku serije. Bogovi potrebujejo in zahtevajo človeško ljubezen, zato je Skedi zvest enemu človeku nad drugimi, nad samim seboj, paradoks. In če raziskujemo ta paradoks, je tako težko dovoliti, da so liki, ki jih imate radi, kruti drug do drugega, da drug drugega poškodujejo. Mislim, da je bilo o tem najtežje pisati.

Kako vam uspe stopiti v misli svojih likov?

Zame morajo živeti zunaj strani knjig, z vsemi majhnimi podrobnostmi, ki sestavljajo njihova življenja. Kaj hočejo in v kaj verjamejo? Kaj so počeli za zabavo pred dogodki iz pripovedi? Kaj jedo kot prigrizek? Kakšen je njihov odnos z mamo? Njihovi bratje in sestre? V katere laži verjamejo o sebi? Kaj jim prinese mir po dolgem dnevu? Vse to je namenjeno izgradnji njihovega glasu, njihovih želja, motivacije in reakcij. Imeti morajo življenje zunaj življenja, ki jim ga dajem.

Nam lahko razkrijete kakšno informacijo romana Sunbringer, nadaljevanje romana Bogomorka?

Če roman Bogomorka predstavlja novo upanje, potem bi lahko roman Sunbringer lahko opisala kot imperij vrača udarec. Vse, kar sem iz likov naredila v prvi knjigi, sem v drugi poslabšala.

Kaj za svoje bralce pripravljate v prihodnje?

Neizogibno pišem tretjo knjigo v tej trilogiji, ki pa trenutno še nima naslova. Zanima me tudi raziskovanje temnejših plati vojne, zato bomo videli ali bom kaj ukrenila v tej smeri.

Če bi lahko pripadali rodu bogov, kateri vrsti bi želeli pripadati in zakaj?

Bila bi nekakšna mala hišna boginja v majhni vasi ali ob reki. Morda bi bila boginja ognja, pravljic in vina.

Katero fantazijsko bitje bi jezdil v boj in zakaj?

Mika me, da bi izbrala zmaja, toda dandanes si že vsakdo želi zmaja. Jaz si bom izbrala pihajočega grifina. Veliko, zlobno, epsko, mačjo ptico.

Kaj je tisto, za kar upate, da bodo bralci odnesli od vaše knjige?

Občutek ljubezni, jeze in pustolovščine.

Kateri je vaš najljubši in kateri najmanj ljub del založništva?

Moj najljubši del so ljudje. Srečanje avtorjev, ustvarjalcev, umetnikov, ustvarjalcev videoposnetkov, prodajalcev knjig, fotografov, umetnikov, piscev izmišljenih filmov, ki so neskončno strastni in veseli tega, kar berejo, in klubov oboževalcev, katerih del so. Najmanj mi je všeč pomanjkanje nadzora in sistematični izzivi, ki prispevajo k temu. Nikoli ne veš, kaj se bo zgodilo s to čarobno formulo, zaradi katere se ljudje zaljubijo v knjigo, njene like in njen svet. To je prava alkimija in težko je izdelati popolno formulo. Vendar imajo marginalizirani avtorji veliko večje ovire, ki jih morajo premagati, in pričakovanja, ki jih morajo doseči, kar pomeni, da v naši umetnosti ni na voljo enakega igralnega polja za vse sodelujoče.

Ali delate na več projektih hkrati? Če je tako, nam lahko poveste nekaj o drugih projektih, ki jih pripravljate?

Ko mi je to omogočeno, potem ja. Toda pisanje nikoli ni bilo moja služba s polnim delovnim časom, zato je bila večina mojih drugih projektov moja dnevna služba in moja druga prizadevanja za zdravje in ravnotežje. Zdaj pišem tretjo knjigo, hkrati pa razmišljam o novi trilogiji in začenjam skicirati ideje. Vendar pa je moja najljubša stvar, da se popolnoma potopim v trenutni projekt in sem obsedena z njim, dokler vse druge stvari ne izginejo.

Katera je najboljša povratna informacija o vašem pisanju, ki ste jo kdaj prejeli?

Recenzija za Bogomorko, ki mi je bila všeč, je vsebovala zapis, da je knjigo več kot očitno napisala oseba, ki ljubi fantazijo. Zdelo se mi je, da me je ta bralec ali bralka popolno opisal. Res ljubim fantazijo, staro in novo, magijo in svetove, ki so bili skovani iz nje. Odraščala sem obkrožena s fantazijo, znanstveno fantastiko, špekulativno fikcijo, literarno fikcijo za mlade. Na univerzi sem študirala angleščino in tako brala tudi srednjeveška besedila, magični realizem, kratke zgodbe, igre ter tragedije in epe. Fantazija je zame srce pripovedovanja zgodb, je prva vrsta zgodb in mitov, ki jih pripovedujemo drugim popotnikom ob naših tabornih ognjih, in obožujem jo zaradi vsega, kar se lahko v teh svetovih ustvari.

Foto: Knjigarna Felix

Tukaj nisi dobrodošla, bogomorka.

Kissen so družino ubili fanatiki boginje ognja. Zdaj so bogovi prepovedani, a se še vedno potikajo naokrog ter zahtevajo čaščenje in žrtvovanje. Kissen se preživlja z ubijanjem bogov in v tem uživa. Dokler ne sreča boga, ki ga ne more ubiti. Skedi, bog nedolžnih laži, se je nekako povezal z mlado plemkinjo in zdaj oba bežita pred neznanimi morilci.

Na skrivnem potovanju se jim pridruži razočaran vitez in skupaj se morajo odpraviti do uničenega mesta Blenraden, kjer žive zadnji divji bogovi, da bi izprosili uslugo.

Medtem ko jih preganjajo demoni in deželi preti državljanska vojna, se bodo soočili s sodbo – v osrčju njihovega sveta je nekaj gnilega in samo oni to lahko ustavijo.

Vstopite v svet bogov in pošasti, vojakov in plačancev, skrivnosti in želja v tem svetovno uspešnem fantazijskem prvencu!