Foto: Facebook Andreja Svetlič
V svetu slovenske leposlovne scene se vedno bolj prebuja trend avtorskega pogumnega ustvarjanja in samozaložniški pristop, ki avtorjem omogoča, da zgodbo pripovedujejo povsem po svoji notranji viziji. Prav v tem duhu je konec leta 2025 izšel roman Izhetsy — prvi del trilogije, pod katero se je podpisala pisateljica Andreja Svetlič. Zgodba je v slovenskem literarnem prostoru pritegnila pozornost bralcev s svojo psihološko globino, kompleksnimi liki in prepleteno naracijo, ki sega od znanstvenih okolij do intimnih čustvenih odnosov.
Izhetsy je delo, ki ga avtorica predstavlja kot romantično‑psihološki roman z manj običajnimi zapleti, v katerem se prepletata človeška ranljivost in notranje iskanje resnice o sebi ter odnosih. Roman je bil izdan v samozaložbi, kar pomeni, da je Andreja Svetlič osebno prevzela veliko ustvarjalnih, organizacijskih in promocijskih nalog, da bi bralcem ponudila delo, ki ostaja popolnoma zvesta njenim idejam in umetniškemu poslanstvu — postopek, o katerem je v pogovoru z mano spregovorila in odprla tudi vpogled v notranje poti avtorice.
V tem intervjuju sva se pogovarjali o vtisih bralcev, pričakovanjih za nadaljevanje trilogije, o pristopih do samozaložništva, pa tudi o tem, kako avtorica doživlja odzive in povezavo z bralci. Preberite, kako Andreja Svetlič razkriva svojo izkušnjo ustvarjanja, osebne vzpone in izzive pri gradnji sveta Izhetsy — ter kako si predstavlja svojo avtorsko pot v prihodnosti.
Kako se je rodila ideja za Izhetsy?
Ideja za Izhetsy je dolgo tiho tlela v meni. Sprva je delovalo, da bo to le še ena izmed zgodb, ki sem jih začela pisati brez posebnih pričakovanj. A sčasoma je rasla skupaj z menoj, se poglabljala in postopoma dobila obliko knjige, kakršna je danes.
Kaj vas je navdihnilo k pisanju prav te zgodbe in likov?
Od nekdaj me fascinira vse, kar je povezano z Rusijo – že sama imena in njihova posebna lepota, če se lahko tako izrazim. Tudi kraji so se mi zdeli več kot primeren prostor za dogajanje zgodbe. Vedno me je zanimala človeška psiha in njen vpliv na posameznikovo vedenje ter odločitve. Povsem naravno se je zato zgodilo, da se velik del zgodbe odvija v znanstvenih laboratorijih in na kliniki. Zdi se mi, da se ti dve področji – znanost in notranji svet človeka – odlično dopolnjujeta.
Roman je prvi del trilogije — ali ste imeli celotno zgodbo že vnaprej zasnovano ali se je oblikovala med pisanjem?
Na začetku nisem načrtovala trilogije. Zgodba se je razvijala sproti, med samim pisanjem. V nekem trenutku sem začutila, da imam še veliko povedati in da zgodba še zdaleč ni zaključena. Tako se je povsem organsko razširila v trilogijo.
Kako se bo trilogija nadaljevala v naslednjih delih?
Podrobnosti žal ne morem razkriti, lahko pa povem, da glavni liki ostajajo. Njihove poti se bodo še naprej prepletale, pridružili pa se jim bodo tudi novi obrazi. Zagotovo pa bo zgodba ostala napeta, polna čustev in nepričakovanih preobratov.
Koliko osebnih izkušenj ali pogledov na svet se odraža v romantičnih in psiholoških situacijah v Izhetsy?
V zgodbi se nedvomno odražajo tudi nekatere moje osebne izkušnje ter moj pogled na svet in različne življenjske situacije. Psihologija je področje, ki me že dolgo zanima in sem se mu precej posvečala, del določenih občutij pa sem izkusila tudi sama. Romantična zgodba ima ob tem še rahlo pikanten pridih, ki dodatno začini dogajanje.
Je kateri izmed likov posebej povezan z vami?
Svetlana mi je najbližja. V njej se odražajo tudi moji občutki, negotovost vase, pa tudi dobro srce, ki ga kljub razočaranjem in težkim preizkušnjam skuša ohraniti.
V spletkah je močno prisoten psihološki vidik – kako ste pristopili k notranjim občutkom likov?
K temu sem pristopila predvsem skozi lastne izkušnje in opazovanja ljudi, ki so mi blizu ali sem jih srečala le bežno. Velik del navdiha za njihove misli in odzive izhaja iz resničnih občutkov in doživetij, kar daje zgodbi dodatno pristnost.
Kako ste uravnotežili napetost in čustva v pripovedi?
Napeti in intenzivni dogodki se prepletajo z bolj osebnimi, čustvenimi trenutki. Zdelo se mi je pomembno, da bralec poleg zunanjega dogajanja začuti tudi notranji svet junakov, saj prav čustva napetosti dajejo težo in globino.
Kje vidite mejo med romanco in psihološko dinamiko – sta ti dve področji za vas povezani?
Meja med njima je po mojem mnenju precej zabrisana. Odnosi med ljudmi vedno izhajajo iz njihovih notranjih občutkov, izkušenj in značaja, zato se romanca naravno prepleta s psihološko dinamiko. Prav ta povezanost zgodbi daje večplastnost in občutek resničnosti.
Kateri del knjige je bilo najtežje napisati – in zakaj?
Iskreno? Konec. Dolgo nisem našla pravega trenutka ali dogodka, s katerim bi zaključila njihovo potovanje. Morda tudi zato, ker se njihova zgodba v resnici še ni končala. In prav zato je tu trilogija.
Je kak prizor, ki vam bo ostal najbolj v spominu?
Takšnih prizorov je kar nekaj. Če bi morala izbrati le enega, bi to zagotovo bilo Viktorjevo ponovno srečanje z očetom. Ta trenutek nosi močno čustveno težo in pomembno zaznamuje njegov notranji razvoj.
Zakaj ste se odločili za samozaložbo in kako poteka vaše delo znotraj tega procesa?
Za samozaložbo sem se odločila, ker sem želela ohraniti večji nadzor nad vsebino, obliko in časom izida knjige. V proces sem vključena v celoti – od urejanja in lekture do oblikovanja platnice, trženja in promocije. Čeprav je tak način dela zahteven, mi omogoča, da zgodba ostane zvesta moji viziji.
Katere izzive in prednosti ste odkrili pri samozaložbi?
Največji izziv je obseg dela. Poleg samega pisanja je treba poskrbeti še za urejanje, oblikovanje, promocijo in distribucijo, kar zahteva veliko časa in energije. Po drugi strani pa je prav to tudi največja prednost – popolna svoboda in nadzor nad vsakim detajlom knjige. Občutek, da soustvarjaš vsako podrobnost, je izjemno nagrajujoč.
Kako so vaše izkušnje z objavami na družbenih omrežjih vplivale na promocijo knjige?
Družbena omrežja so imela pomembno vlogo pri promociji, saj omogočajo neposreden stik z bralci in gradnjo skupnosti okoli zgodbe. Prek objav lahko delim utrinke iz procesa pisanja, zanimivosti o likih in ozadju dogajanja, kar ustvarja bolj osebno povezavo s publiko. Hkrati mi omogočajo, da dosežem širši krog bralcev, ki bi jih sicer težje nagovorila.
Kako komunicirate z bralci in kakšen odziv ste prejeli?
Z bralci komuniciram predvsem prek družbenih omrežij, kot sta Facebook in Instagram, ter prek zasebnih sporočil. Odziv je bil do zdaj zelo pozitiven, kar me iskreno veseli. Kritike so seveda prav tako dobrodošle, saj prispevajo k osebni in ustvarjalni rasti.
Ali ste razmišljali o tradicionalnem založniškem partnerstvu in, če da, zakaj ste ostali pri samozaložbi?
Na začetku sem resno razmišljala tudi o tradicionalnem založništvu in nekaj časa kolebala med obema možnostma. A na koncu je prevladala želja po ustvarjalni svobodi. Možnost, da sama odločam o urejanju, promociji in neposredni interakciji z bralci, mi pomeni zelo veliko.
Kako vidite razvoj slovenske književnosti na področju samozaložbe?
Opažam, da se vse več avtorjev in avtoric odloča za samozaložbo. Kljub temu se zdi, da je samozaložništvo še vedno nekoliko zapostavljeno pri nekaterih knjigarnah in knjižnicah, čeprav obstajajo tudi pozitivne izjeme. Verjamem in upam, da se odnos do samozaložbe postopoma spreminja na bolje.
Ali menite, da samozaložba danes odpira nove možnosti za pisatelje?
Vsekakor. Samozaložba ponuja več svobode pri ustvarjanju, hitrejšo pot do izida knjige ter neposreden stik z bralci. Omogoča tudi več eksperimentiranja pri promociji in predstavitvi dela, kar je bilo v preteklosti pogosto težje dosegljivo.
Če bi moral nekdo vašo knjigo prebrati z eno samo mislijo ali občutkom – kaj bi to bilo in zakaj?
'Um si zapomni tudi takrat, ko se človek trudi pozabiti.' Ta misel močno odraža osrednje teme zgodbe – psihologijo, spomin, travmo in iskanje samega sebe.
Če bi lahko izbrali eno stvar, ki jo želite, da bralci odnesejo s seboj po branju Izhetsy, kaj bi to bilo?
Zavedanje, da so čudoviti takšni, kot so – popolni v svoji nepopolnosti.
Kdaj ste prvič vedeli, da želite napisati knjigo?
Takrat, ko je pisanje postalo del mojega vsakdana. Ko so se ideje začele same pojavljati in se je zgodba odvijala v moji glavi povsod – med vožnjo, v trgovini, med kuhanjem. Tedaj sem vedela, da to ne more ostati le še ena nedokončana zgodba.
Je bila to določena situacija, knjiga, oseba ali dogodek, ki vas je navdihnil?
Navdihnila sta me predvsem lastna domišljija in ustvarjalnost. Še bolj pa močna želja, da povem zgodbo in skozi njo posredujem sporočilo.
Ste že kot otrok radi pripovedovali zgodbe ali ste začeli pisati šele kasneje v življenju?
Že kot otrok sem imela izjemno bujno domišljijo. Izmišljanje zgodb je bilo del mojega vsakdana. Sprva so obstajale le v mojih mislih, kot najstnica pa sem jih začela zapisovati v zvezke. Pri devetnajstih letih sem napisala svojo prvo daljšo zgodbo, ki je obsegala nekaj več kot sto tipkanih strani. Kasneje je nastalo še nekaj otroških zgodb, ki pa so ostale doma – za moja otroka.
Kateri avtorji ali knjige so vas najbolj oblikovali kot bralko in kot pisateljico?
Zelo rada sem posegala po zgodovinskih ljubezenskih romanih avtoric, kot so Julia Quinn, Amanda Quick, Kathleen E. Woodwiss in Susan Elizabeth Phillips. Ob tem sem prebrala tudi veliko fantazijskih romanov, zlasti takšnih z vampirsko tematiko. Te knjige so pomembno zaznamovale moj bralski okus in občutek za pripoved.
Kako dolgo ste ustvarjali roman Izhetsy od začetne ideje do končne izdaje?
Približno eno leto, z vmesnimi krajšimi ustvarjalnimi premori oziroma blokadami.
Ste imeli določen urnik pisanja ali ste pisali bolj spontano?
Pisala sem takrat, ko sem imela čas – in ko sem si ga namenoma vzela. Navdih je bil skoraj vedno prisoten, zato sem izkoristila vsak prost trenutek.
Kako ste strukturirali delo – ste najprej pripravili načrt ali ste pisali po občutku?
Na začetku sem si želela slediti načrtu, a sem kmalu ugotovila, da mi bolj ustreza pisanje po občutku. Zgodba se je razvijala spontano. Izkoristila sem vsak prost trenutek, četudi sem napisala le eno stran.
Kaj vam je najbolj pomagalo ohraniti motivacijo skozi celoten proces?
Največja motivacija je bila zgodba sama. Ko sem prebirala že napisane dele, sem se vedno znova vživela vanjo, bila zadovoljna z napredkom in tudi sama radovedna, kako se bo razvijala naprej. Ideje so se rojevale sproti, kar me je gnalo naprej.
Ste se med pisanjem srečevali z dvomi ali blokadami? Kako ste jih premagali?
Seveda so prišle tudi blokade, vendar niso trajale dolgo. Običajno sem si vzela nekaj dni premora, nato pa sem se zavestno prisilila, da sem ponovno sedla za računalnik. Ko sem začela pisati, sem hitro znova padla v ustvarjalni tok in zgodba je stekla dalje.
Kateri lik vam je najbližji in zakaj?
Liki so izmišljeni, a ne povsem. V vsakega sem nehote vložila droben del sebe – morda v videz, slog oblačenja, določena čustva, negotovosti ali celo del preteklosti. Najbližja mi je Svetlana, saj sem vanjo projicirala nekatere svoje strahove in občutke nepopolnosti.
Če bi morali izbrati en lik, s katerim bi spili kavo ali si izmenjali misli, kdo bi to bil?
Izbrala bi Viktorja. Verjamem, da bi se razumela na več ravneh. Predvsem pa mu ne bi zamudila priložnosti povedati, kako čudovit človek je – kot posameznik, kot znanstvenik – in da si zasluži srečo ter lepe trenutke, ki jih doživlja s Svetlano.
Kako bi svoj slog pisanja opisali nekomu, ki vas še ne pozna?
Kirurško natančen. Sem človek, ki veliko razmišlja, malo govori in rad pride naravnost k bistvu.
Kakšen je bil vaš največji izziv pri samozaložbi?
Pravzaprav vse po malem. Zame je bil to povsem nov svet. Preden sem se podala na to pot, sem veliko raziskovala, se pogovarjala z avtorji, ki so že izdali knjigo v samozaložbi, in skušala razumeti celoten proces. Hitro sem ugotovila, da napisati knjigo pomeni šele začetek. Vse, kar sledi do trenutka, ko v rokah držiš svoj izvod, je velik izziv. A kljub temu – brez oklevanja bi vse ponovila.
Katere odzive bralcev ste prejeli do sedaj — vam je kakšen poseben odziv ostal v spominu?
Moram reči, da le pozitivne, kar me preseneča in veseli, seveda. Ja, en odziv mi je res ostal v spominu, ker je prišel od osebe, od katere nisem pričakovala takega sporočila. Iskreno, nisem niti mislila, da bo knjigo prebral.
Je kaj, kar vas je presenetilo pri tem, kako bralci dojemajo vašo knjigo?
Veliko njih se je javilo presenečenih. V smislu, da niso pričakovali takega zapleta in delnega razpleta. Predvsem jih je presenetila romantična, strastna plat zgodbe. Priznam, to je moja 'napaka', ker sem pri oglaševanju velikokrat 'pozabila' omeniti ta pikanten detajl. V glavnem so bili prijetno presenečeni.
Kakšen odnos imate z bralci — se povezujete preko družbenih omrežij, dogodkov, klubov bralcev?
Z bralci imam lep odnos. Večinoma se povezujemo preko družbenih omrežij. Sedaj pa bom začela tudi s predstavitvami, kar bo nadgradilo odnos med mano in bralci, saj bomo imeli možnost debatirati tudi v živo.
Kaj lahko pričakujemo v naslednjih delih trilogije — je tempo, tona in tematika podoben kot v prvem delu ali bo drugače?
Pričakujete lahko še veliko zapletov in razpletov, nove like, bolje boste spoznali nekatere stranske like iz prvega dela, … Tematika je podobna, zgodba se nadaljuje, a v ospredje pridejo tudi drugi liki. Ne bo dolgčas in radovednost vas bo držala na trnih, da boste stežka odložili knjigo. To vam obljubim.
Imate v mislih že naslednjo knjigo ali projekt zunaj te trilogije?
Nova knjiga je že v fazi pisanja. Tematika je povsem izven konteksta Izhetsy.
Kje se vidite kot avtorica čez 5 let?
Čez pet let se vidim kot avtorico z več izdanimi knjigami in jasnim, prepoznavnim slogom. Želim še naprej ustvarjati, razvijati svoje ideje ter doseči vedno več bralcev.
Ni komentarjev:
Objavite komentar