Foto: Emily Henry
Emily Henry je ustvarjala fanovsko literaturo (fanfiction), preden je sploh vedela, kaj to je — vendar njene zgodbe takrat niso spadale k žanru romanc.
34-letna pisateljica je odraščala ob prebiranju knjižne serije Animorphs pisateljice K. A. Applegate, ki jo pri nas poznamo po zbirki Vsesvet, in medtem ko je čakala na naslednjo knjigo, je sama zapolnila vrzeli. "Nisem bila na internetu. Takrat sploh nisem vedela, da obstaja ime za to," je priznala z nasmeškom na obrazu.
In kljub temu, da je že od prvega dne požrešno brala, domačinka iz Cincinnatija ni takoj vedela, da si želi postati pisateljica – potrebovala je avtobiografsko nalogo v četrtem razredu, ki ji je pokazala luč. "Prvič se mi je zazdelo, da nekdo dejansko piše te knjige. Takoj ko mi je to padlo v glavo, se je zame vse spremenilo. To je moja služba, vendar je tudi moja strast. Je tudi moj hobi. To je verjetno moj edini pravi interes," je povedala.
Emily, ki je izdala tri knjige za mlade odrasle, preden je prešla na romance za odrasle, pisanje imenuje 'izbirna droga', kar je mejna obsedenost, ki po njenem mnenju razlikuje pisatelje od ljudi, ki si ne prizadevajo za kariero v umetnosti. "To je tisti občutek prostega pada, ko le vihariš možgane hitreje, kot lahko tvoja roka piše ... in potem preživiš preostanek svojega življenja v lovljenju tega občutka. To je stvar, zaradi katere se počutiš najbolj živega, in ko tega ne moreš izkusiti, je veliko bolj uničujoč kot samo: 'Izgorel sem zaradi svoje službe.' To je stvar, ki jo počnem in je del mene," je pojasnila.
Toda stvar, ki jo počne zdaj – pisanje zasvojljivih sodobnih romanc, zaradi katerih je zaslovela – sploh ni bila zares na njenem radarju, ko se je prvič potopila v ta žanr. "Nisem prebrala veliko romanc do trenutka, ko sem začela pisati Roman za plažo. Odločila sem se napisati knjigo, ki sem jo želela prebrati. To je bila celotna poanta in hitro je postala knjiga, ki sem jo morala napisati," pravi Emily o romanu, ki je luč sveta ugledal leta 2020 in jo je izstrelil na sezname uspešnic.
Čeprav je odraščala ob branju klasik, kot je Jane Austen, ki so vključevale kanček romance, Emily pravi, da je žanr resno začela brati šele v odrasli dobi, čeprav je odraščala ob gledanju romantičnih komedij na velikih platnih. Morda so zato njene knjige tako kinematografske – o žanru se je učila skozi filme. "Čudno je bilo, da se mi to ni zgodilo prej, ko sem oboževala romantične komedije," se zasmeji in kot njej najbolj ljubi romantični komediji navede Čaka te pošta in Počitnice.
Foto: Emily Henry
"Moralo bi biti očitno, da sem jaz popolna oseba, da v roke vzamem romanco. Vendar tega iz nekega razloga preprosto nisem videla. Mislim, da je temu botrovalo odraščanje v 90. letih, ko so bili ljudje tako obsojajoči in neprizanesljivi do žanra," je priznala.
Resnica je bolj čudna od fikcije in resnični ljudje so vsekakor bolj zapleteni kot liki v knjigi – in za avtorico uspešnic Emily Henry je to del zabave. "To je ena izmed stvari, zaradi katere se mi nekaj zdi resnično in zaradi katere liki oživijo, saj so posuti s podrobnostmi iz resničnega življenja, vendar pri teh podrobnostih ne smemo pretiravati. Tako v mojih zgodbah nikoli ne boste našli likov, ki bi bili ustvarjeni po osebi iz resničnega življenja, prav tako romance niso povzete iz ljubezenskih zgodb iz mojega življenja. Obstajajo samo majhne podrobnosti, zaradi katerih se nekaj zdi bolj resnično," je priljubljena pisateljica razkrila v pogovoru za spletni portal People.
Eden glavnih razlogov, zakaj si domorodka iz Cincinnatija izposoja samo majhne delčke ljudi, krajev in prizorov iz resničnega sveta, je ta, da so oziroma smo ljudje zelo zapleteni. In ti zapleti so lahko videti kot protislovja, ki lahko na drugi strani izpadejo kot frustrirajoče napake. "V resničnem življenju so si ljudje pravzaprav zelo protislovni in to bralce res moti. To ne pomeni, da so moji liki enodimenzionalni, kot že vedo vsi moji bralci, vendar jih je treba nekoliko poenostaviti," je pojasnila, kako rada najde tisto eno temeljno prepričanje, okoli katerega potem zgradi celoten lik.
"Tako liki ostanejo zapleteni, vendar jih je treba nekoliko poenostaviti, da se zdijo kot pravi ljudje. In veliko stvari je, ki jih ne bi mogla zapisati v knjigo, ne da bi kdo rekel 'to je pa malo privlečeno za nos', čeprav so se stvari v resničnem življenju dejansko zgodile," je dejala.
Za Emily, ki je pred romanco Roman za plažo napisala tri knjige za mlade odrasle, se vse njene knjige začnejo z likom in se od tam gradijo naprej. Zato v svoje knjige tudi ne poskuša vnašati tropov oziroma tako imenovanih podžanrov – ker lahko bralci vedno ugotovijo, kdaj pisatelj preveč trudi zgodbo poriniti v ta določen podžanr. "Vse mora izhajati iz lika. Podžanri morajo izhajati iz lika. Zgodba mora izhajati iz lika, vsaj taka je moja izkušnja ustvarjanja. Ne vem, kako nekaj kar izbrati in vstaviti v zgodbo, ker običajno preprosto ne bo delovalo tako, kot sem si zamislila," je pojasnila.
Seveda pa vsako pravilo potrebuje izjemo. Emily je doslej zasnovala samo dva lika, ki temeljita na resničnih osebah. "V knjigi Roman za plažo sta bila lika najboljšega prijatelja Shadija in lik agentke Anye povzeta po mojem takratnem agentu in moji resnični najboljši prijateljici. Drugače pa običajno samo sestavljam stvari in vzamem majhne podrobnosti iz resničnega življenja," priznava.
In ko se ti podžanri pojavijo ali dogajajo med ljudmi v resničnem življenju, se zadeve ne razpletejo vedno tako, kot smo jim priča v naših najljubših romanih – morda zato, ker se vpletene osebe ne obnašajo tako, kot bi si želeli. "Pred nekaj leti se je ena izmed mojih najbližjih prijateljic res odpravila na dolgo potovanje s tesnim, neposrednim moškim prijateljem in bila sta popolnoma platonska. Proti koncu potovanja sta se znašla v situaciji, ko sta se prijavila v hotelsko sobo, v kateri je bila samo ena postelja. Vendar pa to ni pripeljalo do tega, da bi se zaljubila. V tistem trenutku. Bila sta si v laseh in sta že komaj čakala, da bo tega potovanja že enkrat konec. Toda takšne stvari se dogajajo v resničnem življenju in mislim, da tropi oziroma podžanri izhajajo iz resničnega življenja. Teh stvari si ne izmišljujemo," je prepričana pisateljica.
S podobnim razmišljanjem prav tako doslej še ni pomislila, da bi kateri izmed svojih knjižnih uspešnic napisala nadaljevanje. "Vedno pravim, da bom morala imeti res dober razlog, da bom napisala nadaljevanje. Zakaj? Ker teh likov ne želim spraviti še skozi več bede in bolečine," je dejala.
Pri nas imamo prevedena skoraj vsa njena dela, in sicer vas pri založbi Hiša knjig čakajo prevodi njenih knjig: Roman za plažo, Ljudje, ki jih spoznamo na počitnicah, Ljubitelja knjig, Srečni kraj in Smešna zgodba.
Ni komentarjev:
Objavite komentar