Foto: Instagram Beth O’Leary
Beth O’Leary je danes ime, ki ga povezujemo z uspešnimi romancami, kot so Sostanovalca, Zamenjava, Posebno potovanje, Trije zmenki in Zadnji klic. Na univerzi se je odločila za študij angleščine, preden je svojo poklicno pot začela v založništvu na otroškem oddelku. Živi blizu podeželja, medtem ko ji je London še vedno na dosegu roke. Verjeli ali ne, svoj knjižni prvenec Sostanovalca (The flatshare) je v veliki večini napisala na vlaku, med vožnjo v službo in nazaj domov. Verjeli ali ne, njen prvenec se je prodal v več kot milijon izvodih in je preveden v več kot 30 jezikov. Beth je navdih za zgodbo črpala iz lastnih izkušenj najema stanovanja v Londonu.
"Bili smo naivni, ravnokar smo prišli v London, in nismo vedeli, kako najti dobro stanovanje," je razkrila Beth o svojih dnevih iskanja ustreznega stanovanja za najem, kar je navdihnilo zgodbo za njen knjižni prvenec Sostanovalca (The flatshare). Tako kot njena protagonistka Tiffy, ki so jo skoraj obnoreli ogledi nepremičnin v Londonu, je tudi avtorica izkusila gobe, ki rastejo za straniščem (napeta Tiffy predlaga, da lastniki v oglas dodajo 'kot svež občutek na prostem').
"To sem dodala zaradi mojega bivšega sostanovalca. V tistem stanovanju sem izkusila skoraj vse. Vlomili so nam, v mojo spalnico je pritekala kanalizacijska voda iz zgornjega stanovanja, bilo je veliko hroščev ... Druga stvar je bila, da sem za najemnino dala velik del svoje plače, ker je to pač London. Toliko ljudi je imelo isto izkušnjo z najemom v tistem času," je spominja svojih dni iz preteklosti, zdaj z nasmeškom na obrazu, takrat pa ji to brez dvoma ni bilo smešno.
Njen prvenec je poskrbel za val navdušenja po vsem založniškem svetu pred frankfurtskim knjižnim sejmom leta 2017, ko je urednica Emily Yau poskrbela za svojo prvo pridobitev za založbo Quercus, potem ko je Beth zagotovila posel za dve knjigi s šestmestnim predkupnim zneskom. Roman je bil preveden v več kot 30 jezikov, posel v ZDA pa je pisateljici omogočil, da je pisanje postala njena služba za polni delovni čas.
Roman, ki je označen kot ljubezenska zgodba s preobratom, spremlja par v zgodnjih dvajsetih letih brez denarja v Londonu, ki si delita majhno enoposteljno stanovanje, komunicirata prek listkov in premišljeno pripravljenih poslastic, preden se končno srečata. Tiffy dela za majhno, ekscentrično založbo, medtem ko Leon dela v nočnih izmenah kot medicinski brat v ospicu. Roman je razdeljen na izmenjujoča se poglavja, ki prikazujejo njune divje kontrastne pripovedne glasove. Beth priznava, da se je včasih le s težavo spopadala z Leonovo perspektivo, saj je tako zelo sramežljiv. "Tiffy je bilo lažje ustvarjati in pisati zgodbo skozi njene oči, saj je zelo odprta in pove, kar ji pade na pamet. Leon svoje besede izbira veliko bolj previdno," je priznala.
Beth pojasnjuje, da jo je navdihnila njena lastna selitev iz Londona v Hampshire, za katero se je odločila s svojim partnerjem. "Takrat sva se ravno preselila skupaj v Winchester. On je bil mlad zdravnik, ki je delal dolge izmene ob najbolj nenavadnih urah. Vozila sem se na delo, tako da sem vstajala zgodaj in včasih prihajala tako pozno, da sem ga videla, kako se vozi po hribu navzdol v službo, ko sem se vračala domov, in sem si mislila: 'Oh, skoraj sem ga videla.' Iskala sem namige po hiši, da bi videla, kaj je počel — ali je šel teč, ker so bili njegovi tekaški teniski zunaj — drug drugemu sva puščala pripravljeno hrano, kar so majhne stvari, ki jih počneš, da pokažeš, da ti je mar, ko te ni," je razkrila. In priznati je potrebno, da je veliko teh stvari resnično vključila v roman Sostanovalca.
Beth je knjigo Sostanovalca napisala v času, ko se je eno uro vozila v službo na založbo Penguin Random House, kjer je tri leta delala na oddelku za otroke. "Skoraj celotno knjigo sem napisala na vlaku. Imela sem to eno uro in pomislila sem, da bi lahko vsaj poskusila. Kupila sem si slušalke za dušenje hrupa, ki so najboljša stvar, kar sem jih kdaj kupila. Porabila sem nekje med štiri in šet mesecev, da sem napisala zgodbo še enkrat toliko časa pa, da sem zadevo spravila v ustrezno obliko in jo poslala svojim agentom. Prvi osnutek sem napisala zelo, zelo hitro, skoraj mu nisem mogla slediti, počutila sem se, kot da bom vse izgubila, če ne bom takoj vsega spravila na papir," je dejala.
Kljub njenemu namenu, da bi napisala zabavno ljubezensko zgodbo in romantično komedijo, so jo liki popeljali na kraje, ki jih ni pričakovala, na kar so vplivali njen čas sodelovanja z zaporniškimi knjižnicami pod okriljem založbe Penguin, njena pretekla razmerja in raziskovanje čustvene zlorabe. Pod Tiffyjinim zadihanim pripovedovanjem in Leonovim tesno stisnjenim čustvenim življenjem so v igri temačne teme. "Resnično sem se odločila napisati zabavno ljubezensko zgodbo in romantično komedijo. A ko sem se ozrla na napisano zgodbo, sem ugotovila, da sem napisala resno zgodbo, čeprav se mi niti sanjalo ni, kako je do tega prišlo. Želela sem pisati o resnih in resničnih ljudeh, ki pa so s seboj prinesli svoje zgodbe," je dodala.
Brez dvoma je pisateljica svojo željo po romantični komediji uresničila, ko je napisala roman Zamenjava (The switch), za katerega navdih je črpala iz časa, ki ga je preživela z lastno babico. "Zamenjava je zgodba o babici in vnukinji, ki stopita v čevlje druga druge, navdihnil pa jo je čas, preživet z mojo lastno babico v čudoviti vasici Cotswold, kjer je živela. Bila sem očarana nad tamkajšnjo skupnostjo in spraševala sem se, kako bi se počutila kot mlada ženska, če bi morala nepričakovano stopiti v ta svet. Sprva sem si predstavljala, da se babica v drugem svetu ne bi dobro počutila, a sem hitro ugotovila, da pravzaprav nočem pisati o starejši ženski, ki se ne znajde v svetu, polnem sprememb. Želela sem pisati o ženski, ki je imela 79 let in je bila ravno na začetku svoje največje pustolovščine, na vrhuncu svojega življenja. Tako je prišlo do popolne zamenjave življenja, ko je babica odšla v London, da bi se preizkusila na zmenkarijah," je priznala z nasmehom na obrazu.
Čeprav je Beth z romanom Sostanovalca osvojila bralce po vsem svetu, pravi, da je bilo drugo knjigo veliko težje napisati. "Bog, pisanje druge knjige je bilo veliko težje. Veliko sem dvomila vase. Pri prvi knjigi nisem imela nobenih pričakovanj do sebe in nihče ni imel nobenih pričakovanj od mene. Pisala sem v tihem, ne povej-naglas upanju, da bo katera založba nekoč želela objaviti mojo knjigo, vendar nikoli nisem čutila, da se bo to res zgodilo. Medtem ko sem za drugo knjigo vedela, da bo objavljena. In nenadoma so se pojavili vsi ti ljudje, ki bi jih lahko razočarala, če ne bi napisala dovolj dobre zgodbe. Na koncu sem ugotovila, da moram prenehati iskati odobravanje drugih, če želim napisati dobro knjigo. Spomniti sem se morala, da mi nihče drug ne more povedati, kaj naj pišem. To je moje delo. Prisluhniti sem morala svojim ljubkim bralcem, ki so mi govorili, da sem dobra v svojem delu in so mi zaupali, da ga bom znova dobro opravila," se spominja časa nastajanja svoje druge knjige Zamenjava.
Po drugi strani se je v romanu Trije zmenki, ki je po njenih besedah romantična komedija s pridihom skrivnostnosti, znašla v povsem novem svetu. Kljub temu se zgodba začne dovolj preprosto, s tremi ženskami, ki jih zmenek pusti na cedilu na valentinovo. In kar je še huje, vse tri ženske na cedilu pusti isti moški. "To je zagotovo moj najbolj obsežen roman. Prvič se mi je zgodilo, da sem morala celotno zgodbo res podrobno načrtovati," je priznala.
Z menjavanjem perspektiv med tremi glavnimi junakinjami vsako poglavje osvetljuje zgodbo, ne da bi se osredotočilo na skrivnostnega moškega, ki jih povezuje – vse do samega konca. Joseph je morda ključ do zgodbe, vendar v zgodbi ne gre zanj. "To je bilo ves čas težko ravnovesje. Želela sem, da je to knjiga o ženskah. Želela sem se osredotočiti na njihove zgodbe. Pomagalo mi je, da sem razmišljala, kot da pišem tri knjige naenkrat, prepletene zgodbe, od katerih je vsaka potrebovala celoten opis in razvoj lika," je povedala.
Medtem, ko je bil roman napisan v času pandemije, pisateljica van ni vključila virusa ali pandemije, vendar se zdi, da je beli hrup nemira kljub temu prodrl na popisane strani. "Knjigo Trije zmenki sem napisala v času pandemije, ko je bilo duševno zdravje v ospredju vseh naših misli. Bilo je nekaj zelo nenavadnega v pisanju knjige, polne ljudi, medtem ko sama v tistem času nisem videla nikogar," se spominja.
Pri nas smo se lani razveselili prevoda njenega romana Zadnji klic, ki ga je Beth izdala po nekaj mesecih daljšega premora, zatem, ko je postala mama. "To je zgodba o Izzy in Lucasu, receptorjema v hotelu Gozdni dvorec, ki je nekoč bil prelep hotel, zdaj pa se dobesedno podira. Izzy najde zbirko prstanov v škatli izgubljenih in najdenih stvari. Enega vrne in v zameno prejme bogato finančno nagrado. Vodje hotela so nad tem navdušeni in si zadajo nalogo lastnikom vrniti še preostale prstane. Imamo zgodbo od sovražnikov do ljubimcev, katero je bilo tako zelo zabavno pisati. Znotraj glavne zgodbe je vpet še majhen kup drugih ljubezenskih zgodb zahvaljujoč tem prstanom. Prstani se mi zdijo kot pomemben simbol ljubezenske zgodbe, zato je tudi logično, da sem se odločila predstaviti zgodbo, ki stoji za vsakim izmed njih," je priznala pisateljica.
Roman Zadnji klic uvrščamo med praznične romance, saj se zgodba odvija v času božičnih praznikov. Beth je ta čas v roman vključila s prav posebnim namenom. "Vedno rada ustvarim kakšen zanimiv ali poseben zaplet v svojih knjigah. Zadnji klic je zgodba, s katero sem želela preprosto ustvariti to priljubljeno rom-com romanco z vsemi potrebnimi lastnostmi, želela sem zajeti te tematike in trope, hkrati pa se mi sezona božičnih praznikov zdi res odlična izbira za tovrstno zgodbo, ki s svojo pripovedjo resnično izraža čisto veselje. Zelo zabavno jo je boli pisati in srčno upam, da se bodo ljudje zabavali ob branju," je dejala.
Ni komentarjev:
Objavite komentar