Foto: Facebook Soraya M. Lane
Če ste ljubitelji globokih, čustvenih in večplastnih zgodb, ki sežejo onkraj običajne romance, potem vas bo pisateljica Soraya M. Lane zagotovo navdušila. Ta neomajna pisateljica je ena najbolj prodajanih avtoric sodobne in zgodovinske ženske fikcije, ki je s svojo serijo Izgubljene hčere osvojila bralke po vsem svetu. Serija, katere posamezne knjige – kot sta Italijanska hči in Kubanska hči – prepletajo prisrčne sodobne like z močno zgodovinsko nitjo in skritimi družinskimi skrivnostmi, je prevedena v več kot dvajset jezikov in osvojila številne lestvice uspešnic.
Soraya, ki je svojo pisateljsko pot začela ob vsakdanjih obveznostih materinstva in nato kmalu prešla v polni ustvarjalni čas, piše zgodbe o ženskah, katerih pogum, ljubezen in iskanje identitete odmevajo pri bralkah po vsem svetu. Skozi njene romane se prepletajo globoka čustva, zgodovinski kontekst in navdihujoče upanje, ki ostanejo z bralkami še dolgo potem, ko so zaprle knjigo.
V nadaljevanju vam predstavljam pogovor z avtorico, ki razkriva svoj proces ustvarjanja, navdih in srce, ki bije za njenimi zgodbami.
Nam lahko za začetek poveste nekaj o sebi?
Moje ime je Soraya M. Lane in sem avtorica zgodovinskih ženskih romanov. Čeprav moje zgodbe segajo v različne romantične podžanre, sem sčasoma ugotovila, da me še posebej privlačijo pripovedi, umeščene v čas druge svetovne vojne. Zelo sem strastna glede pripovedovanja zgodb žensk iz preteklosti – njihovega poguma, tišine, odločitev in nevidnih bitk.
Kdaj ste začeli pisati oziroma se odločili, da želite postati pisateljica?
Iskreno povedano sem bila pisateljica že od nekdaj. Še danes se spominjam, kako sem pri devetih letih svoje zgodbe ponosno brala učiteljici. Pisala sem tudi skozi srednjo šolo in na univerzi, čeprav sem v najstniških letih ustvarjala precej temačno poezijo. Ko sem bila tik pred koncem študija prava, me je mož – takrat še fant – vprašal, kakšna je moja sanjska služba. Brez oklevanja sem odgovorila: 'Pisateljica.' Pogledal me je in rekel: 'Zakaj potem ne napišeš knjige?' Diplomirala sem, vendar se nisem zaposlila v odvetniški pisarni. Namesto tega sem delala kot novinarka in ponoči pisala rokopise. Pri sedemindvajsetih letih, noseča z najinim prvim otrokom, sem prodala svoj prvi roman. To je bila moja sanjska služba – in še danes je. Zelo sem hvaležna, da lahko svoje dneve preživljam ob pisanju.
Kot ste že omenili, gojite posebno strast do obdobja druge svetovne vojne. Kaj vas pri tem času še vedno tako privlači? Si želite ostati pri tem obdobju?
Svoj prvi roman o drugi svetovni vojni sem napisala pred šestnajstimi leti kot del magistrskega študija. To je bil najzahtevnejši projekt, kar sem jih kdaj dokončala, in takrat sem si prisegla, da nikoli več ne bom pisala o tem obdobju. Toda med raziskovanjem sem zbrala toliko zanimivih zapiskov, da sem kmalu začela razmišljati o novi zgodbi. In potem še o naslednji. Med raziskovanjem za eno knjigo sem vedno znova naletela na podrobnosti, ki so postale izhodišče za novo idejo. Danes sem napisala že več kot deset romanov, umeščenih v ta čas. Navdušuje me pripovedovanje zgodb žensk z njihove perspektive – navadnih žensk, ki so se znašle sredi izjemnih okoliščin. Mislim, da bom temu obdobju ostala zvesta še dolgo, čeprav si želim raziskovati tudi druga zgodovinska obdobja.
Ustvarili ste tudi knjižno serijo Izgubljene hčere, katere prvi dve knjigi sta prevedeni tudi pri nas.
Res je. Prva knjiga v seriji, Italijanska hči, je izšla septembra 2022. Gre za zgodbo, ki prepleta preteklost in sedanjost, in iskreno upam, da bodo slovenski bralci uživali v njenem potovanju po Italiji ter v odkrivanju družinskih skrivnosti.
Serija Izgubljene hčere je razpeta med sodobnostjo in letom 1946. Italijanska hči je prva knjiga – kolikor je znano, naj bi jih bilo sedem?
Pravzaprav osem. Vedno sem si želela napisati obsežnejšo serijo, in ko sem začela razvijati idejo, so se zgodbe kar vrstile. Tako je nastal načrt za osem knjig, vsako s svojo junakinjo in skrivnostjo, ki jo mora razvozlati.
Kaj nam lahko poveste o romanu Italijanska hči?
Italijanska hči je prva knjiga v seriji Izgubljene hčere in imam občutek, kot da je ideja zanjo dolgo zorela v meni. Osrednji motiv, ki me je ves čas spremljal, je bila Italija. Roman sem napisala med pandemijo na Novi Zelandiji, ko so bili ukrepi izjemno strogi in smo dom lahko zapustili le zaradi nujnih opravkov. Meje so bile zaprte in lahko sem le sanjala o potovanjih – predvsem o Italiji, ki sem jo nenehno nosila v mislih. Želela sem ustvariti zgodbo z dvojno časovnico. Roman se začne v sodobnem Londonu, kjer spoznamo Lily. Povabijo jo v odvetniško pisarno, kjer izve, da je po smrti njene babice ostala skrivnostna škatlica. Družina ni vedela, da je bila babica posvojena – niti tega ni vedela sama. Škatlica, najdena pod talnimi deskami skupaj s še sedmimi drugimi, vsebuje dva namiga o njenem izvoru. Lily se odpravi v Italijo. Po poklicu je vinarka in zaposli se na čudovitem vinogradu, kjer se zaljubi tudi v privlačnega domačina, ki ji pomaga razkrivati družinsko preteklost. Med namigi je tudi star, ročno napisan recept, povezan z gledališko predstavo v znamenitem italijanskem gledališču, kar jo vodi še globlje v raziskovanje babičine zgodbe. Druga polovica romana se odvija v preteklosti. Spoznamo SJ, mlado balerino, in Felixa, ki prihaja iz ugledne družine pekov. Njuna ljubezen je globoka, a tragična – Felix je že obljubljen drugi. Ločita se, a se po letih znova srečata in ugotovita, da čustva nikoli niso zares izginila. Roman tako prepleta dve časovni ravni, dve ljubezenski zgodbi in dve generaciji žensk, povezanih s skrivnostmi, pogumom in močjo ljubezni.
Glavna junakinja prve knjige je vinarka. Je pri raziskovanju o vinarstvu in vinogradih kaj posebej izstopalo?
Raziskovanje je bilo naravnost čudovito. Obožujem ta del ustvarjalnega procesa. Svojo pisateljsko pot sem začela s sodobnimi ljubezenskimi romani, zato sem imela med pisanjem občutek, kot da se na nek način vračam domov – k tistemu, kar sem najprej vzljubila. Med raziskovanjem sem se zaljubila v Italijo, v vinograde in seveda tudi v našega junaka, Antonia. Je izjemno karizmatičen lik – preprosto očarljiv.
Le kako se ne bi zaljubili v italijanskega junaka ob vsem tem? Morda k temu pripomore tudi romantična hrana?
V romanu je prizor, ko po trgatvi praznujejo ob dolgi mizi, polni dobrot, vino teče v potokih, sonce zahaja nad vinogradi … Med pandemijo sem se zlahka v mislih preselila tja. To je bil kraj, kjer sem si želela biti. Pisanje je bilo zato še toliko bolj posebno doživetje. Ob raziskovanju sem tudi sama poskušala poustvariti delček te atmosfere – pekla sem svež kruh, kuhala testenine in sanjarila o Italiji. Njena kultura, hrana in toplina so me popolnoma prevzele.
Bralci v svojih odzivih pogosto poudarjajo, kako čustvena, polna upanja in ljubezni je knjiga – a hkrati tudi srce parajoča. Očitno ste jih globoko ganili.
Zelo lepo je brati takšna mnenja. Pri pisanju sem si predvsem želela ujeti iskreno čustvo – srčni utrip zgodbe iz preteklosti, ki se prepleta s sodobno pripovedjo o upanju, potovanju in ljubezni, ki nas preseneti, ko jo najmanj pričakujemo. Mislim, da danes potrebujemo takšne zgodbe. Bralci si še vedno želijo resnost in zgodovinsko globino, a hkrati hrepenijo po upanju. Ob vsem, kar se dogaja v svetu, želim ustvarjati pripovedi, ki kažejo, da so ljubezen, sreča in nove priložnosti še vedno mogoče.
Zakaj ste za zgodovinski del zgodbe izbrali leto 1946, torej leto po koncu druge svetovne vojne?
To obdobje me izjemno privlači. Leto 1946 je čas prehoda – vojna je končana, a njene posledice so še zelo žive. Želela sem napisati nekaj nekoliko drugačnega, zato je vsaka knjiga v seriji postavljena v drugo zgodovinsko obdobje. Druga knjiga, Kubanska hči, je umeščena na Kubo v petdeseta leta, tik pred revolucijo. Zelo sem uživala v raziskovanju drugačnega časa in prostora ter želela bralcem pokazati še drugo plat svojega pisanja.
Kako pa raziskujete obdobje in kraj, ki ju niste osebno doživeli – denimo Kubo v petdesetih letih?
To je verjetno najzahtevnejši del pisanja zgodovinske fikcije. Potrebno je veliko branja, ogledovanja fotografij, raziskovanja arhivov in osebnih pričevanj. Poskušam se popolnoma potopiti v tisti čas – živeti in dihati z njim, kolikor je le mogoče. Pri Kubi me je posebej navdihnila podoba žensk tistega časa – njihova eleganca, moč in lepota. Ko pišem, si prizadevam začutiti utrip kulture in vsakdana, da bi bralcem čim bolj avtentično približala tisto obdobje.
Kako se sploh rodi ideja za serijo osmih knjig?
Občutek imam, da je ta serija v meni zorela več let. Želela sem ustvariti zgodbe, ki so med seboj povezane, a jih je mogoče brati tudi samostojno, brez določenega vrstnega reda. Sprva sem prodala prve štiri knjige – nisem se želela takoj zavezati vsem osmim. A ko sem začela pisati, sem začutila, da je to prava smer. Vedela sem, da moram povedati vseh osem zgodb. Zdelo se mi je, da je v moji karieri napočil pravi trenutek za nekaj ambicioznejšega – za gradnjo širše zgodbe in še tesnejše povezanosti z bralci.
Zgradili ste izjemno skupnost bralcev. Mnogi pravijo, da so vaše knjige zanje obvezen nakup. Zdi se, da se z vašimi zgodbami še posebej povežejo na čustveni ravni.
To mi pomeni ogromno. Veliko bralk mi je pisalo, da prej nikoli niso posegale po zgodovinski fikciji o drugi svetovni vojni, a so vzljubile moje knjige. To je zame najlepši kompliment. Seveda mi je pomembno, da je zgodovinsko ozadje dobro raziskano in verodostojno, a v središču mojega pisanja so vedno čustva. Zanima me, kako je bilo biti ženska v določenem času, kako so ženske doživljale ljubezen, izgubo, prijateljstvo in družinske vezi. Prav ta čustvena resničnost je tista, s katero se bralci najmočneje poistovetijo.
Nam lahko zaupate vpogled v vaš proces pisanja?
Dolga leta sem pisala ob redni službi in ob skrbi za dojenčke ter malčke, zato je bilo vse skupaj precej naporno. Ko je moj najmlajši otrok začel hoditi v šolo, pa je moja pisateljska rutina postala veliko bolj podobna klasični službi. Večino dni pišem dopoldne ali pozno zvečer, ob koncih tedna pa le, kadar se bliža rok za oddajo rokopisa. Običajno napišem vsaj 2000 besed na dan, pet dni v tednu, da ostanem na začrtani poti.
Se je vaš proces pisanja od začetkov do danes spremenil?
Zelo. V pisateljskem svetu pogosto govorimo o dveh tipih avtorjev: o tistih, ki zgodbo natančno načrtujejo, preden začnejo pisati, in o tistih, ki pišejo bolj intuitivno. Sama sem sprva spadala med slednje. Preprosto sem se usedla in pisala. Moja urednica me je nekoč vprašala, ali svoje knjige podrobno načrtujem. Imela sem osnovni oris in vedela sem, kaj se mora zgoditi, vendar sem zgodbo razvijala sproti. Ona pa je vztrajala, da moram pripraviti podroben oris po poglavjih. Takrat se mi je to zdelo skoraj nemogoče – ni bilo del mojega naravnega procesa. A bila je vztrajna in danes sem ji za to zelo hvaležna. Ko pišeš zgodovinsko fikcijo z več glavnimi liki in prepletenimi časovnimi ravnmi, si brez natančnega načrta hitro izgubljen. Zdaj sem postala prava snovalka – vsako knjigo podrobno načrtujem po poglavjih. To mi omogoča, da pišem hitreje in učinkoviteje ter da lahko ustvarim več knjig na leto. Čeprav mi načrtovanje ni povsem prirojeno, vem, da deluje.
Koliko časa vam vzame priprava tako podrobnega orisa?
Vedno začnem z besedilom, ki mu pravim opis zadnje platnice. Če ne znam napisati prepričljivega povzetka v dveh ali treh odstavkih, potem zgodba še nima dovolj močnega jedra. Ko imam to jasno, pripravim krajši oris na dveh ali treh straneh, nato pa sledi podroben načrt po poglavjih. V pripravo vložim precej časa, zato sem, ko začnem pisati, zelo hitra – natančno vem, kam grem in kaj se bo zgodilo v vsakem poglavju. Običajno si za podroben oris vzamem približno dva tedna. Nato ga pošljem urednici, da skupaj preveriva, ali zgodba deluje, ali ima pravi ritem in ali so vsi ključni poudarki na mestu. Pogosto že na tej stopnji naredimo pomembne spremembe, zato je kasnejši proces pisanja in urejanja veliko hitrejši in lažji. Pri pisanju običajno ciljam na 80.000 do 100.000 besed, zato moram biti pri načrtovanju zelo natančna.
O katerem obdobju najraje pišete in o katerem najraje berete?
Zelo rada berem romane o drugi svetovni vojni – pravzaprav so me ti navdihnili, da sem jih začela pisati tudi sama. Zdaj, ko ustvarjam v tem žanru, ga ne berem več tako pogosto, a si med letom vseeno shranim nekaj naslovov za branje med božičnimi ali poletnimi počitnicami. Ena mojih najljubših knjig vseh časov je Bronasti jezdec, ki je v meni zanetila ljubezen do zgodovinske fikcije.
Kateri je bil vaš največji izziv na pisateljski poti? Kako ste ga premagali?
Mislim, da je za večino pisateljev največji izziv pravzaprav disciplina – vsak dan sesti za mizo in opraviti delo. Preprosto je sanjati o novih idejah in se navduševati nad zgodbami, veliko težje pa je napisati roman s sto tisoč besedami. Nikoli ne postane lažje. Gre za to, da pisanje obravnavam kot kariero in ne kot hobi. Zelo rada imam misel, ki jo pogosto citira Danielle Steel: 'Ni čudežev, samo disciplina.' To se mi zdi popolnoma resnično.
Kdo vas pri pisanju najbolj navdihuje?
Navdihujejo me številni avtorji, predvsem tisti, ki sem jih brala v poznih najstniških letih in zgodnjih dvajsetih. Takrat sem bila tako prevzeta nad branjem, da sem si želela ustvarjati zgodbe, kakršne sem sama najraje brala. Občudujem dolgoletne avtorice, kot sta Danielle Steel in Nora Roberts, zaradi njune vztrajnosti in predanosti pisanju. Globoko pa me navdihujejo tudi pisateljice, kot so Paullina Simmons, Jojo Moyes, Lesley Pearse in Lucinda Riley, katerih dela me vedno znova opomnijo, kako močno lahko zgodbe zaznamujejo bralce.
Katerih treh stvari ljudje morda ne vedo o vas?
Živim na Novi Zelandiji, poleg zgodovinskih romanov sem napisala tudi več kot trideset sodobnih ljubezenskih romanov – in nikoli ne zapustim hiše brez citrinovega kristala v žepu.
Katere vire uporabljate za raziskovanje svojih knjig? Koliko časa traja, da napišete roman?
Pri dveh zgodovinskih projektih sem sodelovala z raziskovalnim asistentom, sicer pa večino raziskav opravim sama. Običajno si vzamem približno mesec dni za raziskovanje in pripravo orisa zgodbe, ki ga nato pošljem urednici. Sledi približno štiri mesece intenzivnega pisanja prvega osnutka, nato pa še dodatni mesec za urejanje na podlagi uredniških pripomb. Tako je roman, dolg okoli 100.000 besed, zame približno šestmesečni projekt.
Kaj storite, ko ne najdete prave besede ali izraza?
Pišem hitro in nič me ne zmoti bolj kot iskanje ene same besede. Ko se zataknem, preprosto napišem 'XXX' in označim mesto, nato pa nadaljujem. K temu se vrnem pozneje, ko sem v fazi urejanja in imam čas za dodatno raziskavo ali premislek. Mladim piscem pogosto svetujem, naj se ne ustavljajo pri posameznih besedah ali imenih – naj jih jasno označijo in nadaljujejo. Pomembno je, da zgodba teče. Sama sem velika zagovornica tega, da najprej na papir spravimo čim več besed.
Ali uporabljate kakšen poseben program za pisanje? Pišete kdaj tudi na roko?
Pišem neposredno v Wordu in ne uporabljam posebnih programov. V preteklosti sem veliko pisala na roko, vendar sem razvila težave s tetivami in tako imenovani 'sprožilni prst', zaradi česar je bilo ročno pisanje zelo boleče. Prsti so se mi celo zatikali. Tipkanje mi povzroča manj težav, čeprav imam še vedno posledice tendinitisa. Če bi bila bolj pustolovska, bi morda poskusila s programsko opremo za narekovanje.
Vas kakšna fotografija ali umetniško delo posebej navdihne?
Za vsako knjigo ustvarim tablo na Pinterestu, kjer zbiram podobe likov in okolij, ki mi pomagajo vizualizirati zgodbo. Sicer pa nisem velika zbirateljica umetnin. Moj oče je imel dom poln slik – oboževal je umetnost, pogosto tudi precej temačno. Sama imam raje svetle, bele prostore in minimalističen slog. Zelo pa so mi všeč črno-bele grafike, denimo naslovnice iz kolekcije Vogue.
Se kdaj soočate z dvomi vase? Kako jih premagujete?
Polna sem dvomov. Močno se spopadam s sindromom prevaranta – pogosto imam občutek, da bo nekdo odkril, da v resnici 'nisem prava avtorica'. Sčasoma se ti občutki niso zmanjšali, temveč so postali celo močnejši. Vedno me skrbi, ali bom lahko napisala še eno knjigo, ki bo tako dobra kot prejšnja. S tem se spopadam tako, da se osredotočim na naslednjo zgodbo in poskušam utišati dvome. Veliko mi pomagajo prijatelji avtorji, prav tako pa tudi sporočila bralcev – njihova podpora mi daje samozavest in me opominja, zakaj pišem.
Pišete že vrsto let. Kaj veste danes, kar bi si želeli vedeti na začetku?
Pišem skoraj dve desetletji, objavljam pa že deset let. Svojemu mlajšemu jazu bi rada povedala, naj ne obupa – da bodo knjige nekoč res izšle. Bila sem tik pred tem, da odneham, potem ko sem napisala sedem celotnih rokopisov in prejela nešteto zavrnitev urednikov in agentov. Ta pot je zahtevna in zahteva veliko odločnosti ter debelo kožo. Želela bi si tudi, da bi prej vedela, kako prijazna in podporna je skupnost avtorjev ljubezenskih romanov. Večina uveljavljenih piscev z veseljem pomaga začetnikom.
Kakšen nasvet bi dali ambicioznim avtorjem?
Preprosto – pišite. Če že pišete zgodbo, ste bližje objavi kot vsi tisti, ki o knjigi samo govorijo. Poskusite pisati vsak dan, tudi če le deset ali petnajst minut. Sama pogosto nastavim časovnik na 15 minut in v tem času pišem brez prekinitev. To ponovim večkrat na dan. Z enim od pisateljskih prijateljev si po vsaki takšni seji pošljeva sporočilo s številom napisanih besed – postaneva celo malo tekmovalna, kar je odlična motivacija. Veliko berite in razmišljajte, zakaj vam je bila določena zgodba všeč. Je bil ključen konflikt? Liki? Okolje? Ko sem razumela, kako zgraditi močan konflikt in večplastne like, sem prodala svojo prvo knjigo. Prav tako priporočam, da se pridružite pisateljski organizaciji, kot je Romance Writers of Australia. Podpora, znanje in povezave, ki jih tam pridobite, so neprecenljivi.
Ni komentarjev:
Objavite komentar