Foto: Instagram Ana Huang
Ana Huang je ena tistih avtoric, ki je v zadnjih letih resnično spremenila obraz sodobne romantične književnosti. Kitajsko-ameriška pisateljica, rojena 7. marca 1991 v ZDA, se je začela ukvarjati s pisanjem že v mladosti – najprej kot način za izboljšanje angleščine, nato pa kot strast, ki jo danes smatra za svojo poklicno pot.
Ana je postala #1 bestsellerka na New York Times in USA Today lestvicah, njena dela pa so prodana v več kot 25 milijonih izvodov po svetu in prevedena v več kot 34 jezikov. Ključni del njenega vzpona predstavlja pojav na družbenih omrežjih – predvsem na platformi TikTok, kjer je njena serija Izkrivljeno dosegla več kot dve milijardi ogledov in jo povzdignila med globalne fenomone romantične literature.
Njene zgodbe združujejo močne, kompleksne like, napete romantične dinamike in čustveno intenzivne zaplete, ki so pritegnili mednarodne brlace. Serije, kot so Izkrivljeno, Kralji greha in Bogovi igre, so postale del tako imenovanega Anaverse – povezanega literarnega vesolja, v katerem se liki vedno znova pojavljajo, kar bralcem ponuja občutek kontinuitete in globlje povezave s svetom, ki ga Ana gradi.
Uspeh Ane Huang ni ostal neopažen tudi izven knjižnega sveta. Knjižna serija Izkrivljeno je trenutno v razvoju kot televizijska priredba za Netflix, kar dodatno priča o njenem vplivu in razširjeni priljubljenosti.
Ana piše predvsem v žanru sodobne romance, a se pri tem ne omejuje le na en tip zgodb. Njena dela vključujejo različne podžanre – od športnih romanc, kot je serija Bogovi igre, do napetih, temnejših romanov z moralno sivimi junaki in junakinjami. Ravno ta raznolikost in sposobnost raziskovanja čustvenih globin sta jo postavili na sam vrh žanra in ji prinesli številne zveste bralce po celem svetu.
V spodnjem intervjuju lahko izveste več o njenem pisanju, vplivu bralcev na njene zgodbe, procesu ustvarjanja in prihajajočih projektih.
Vaša knjižna serija Izkrivljeno je postala globalni fenomen z več kot milijardo ogledov na TikToku. Ste si ob vaših začetkih kdaj predstavljali, da bodo vaše knjige imele takšen kulturni vpliv?
Definitivno ne. Svoj prvenec If We Ever Meet Again, prvo knjigo v seriji If Love, sem izdala še pred romanom Izkrivljena ljubezen. Za prvenec se je odrezal solidno, vendar takrat še nisem imela večjega občinstva. Menila sem, da bo Izkrivljena ljubezen uspešnejša, saj je bila napisana bolj tržno usmerjeno, a si nikoli nisem predstavljala, da se bo razvila v to, kar je danes. Knjigo sem pravzaprav napisala zase in vanjo vključila veliko elementov, ki jih sama rada berem. Imela sem srečo, da se je moj okus ujemal z okusom ciljne publike.
Bralcem je všeč, da vaše knjige uravnotežijo močne junakinje, alfa junake in ljubezenske zgodbe z visokimi vložki. Kaj vas privlači pri tej posebni mešanici likov in dinamike?
V resničnem življenju imam rada mir in stabilnost, v leposlovju pa obožujem dramo in napetost. Visoki vložki, divji scenariji, zapleteni odnosi in dober način za popravljanje napak – to me resnično pritegne. Knjige dojemam kot varen prostor za raziskovanje fantazij, v katerih v resničnem življenju morda ne bi uživala. Zato moje zgodbe pogosto vključujejo temnejše teme ter nepopolne, moralno sive like. Prav dinamika odnosov, ki izhaja iz te kombinacije, me najbolj fascinira in moj pisateljski proces zaradi tega ostaja zanimiv in vznemirljiv.
Kemija v vaših knjigah pogosto temelji na napetosti 'bosta ali ne bosta'. Kakšna je vaša skrivnost pri ustvarjanju te zasvojljive počasne napetosti, ki bralce žene naprej?
Zame je ključno ustvarjanje pričakovanja in postopno razvijanje odnosa med glavnima likoma. Običajno začnem z drobnimi trenutki – bežen dotik, pogled, začetna privlačnost, pomešana z odporom. Zelo pomemben je tudi notranji svet likov: njihove misli in čustvene reakcije na drugo osebo, tudi kadar niso v skladu z njihovimi dejanji. Prav ta so-postavitev gradi napetost. Ko zgodba napreduje, se morajo njihovi občutki in interakcije stopnjevati, dokler ne pridemo do točke, ko bralec praktično kriči na like, naj se že poljubijo. Uvodni del zgodbe mi je vedno najljubši, zato še posebej rada pišem te zgodnje prizore.
Rekli ste, da se vaše knjige lahko berejo samostojno, tudi znotraj serije. Kako vam uspe najti ravnovesje med kontinuiteto za zveste oboževalce in hkrati dobrodošlico novim bralcem?
To je zagotovo občutljivo ravnovesje. Nekatere knjige vključujejo več ponovnih pojavov istih likov kot druge, vendar jih vedno poskušam umestiti tako, da niso ključni za razumevanje zapleta. Tudi če ti liki igrajo pomembno vlogo, bralcem ni treba poznati njihove prejšnje zgodbe, da bi razumeli dogajanje v trenutni knjigi. Njihova prisotnost je nekakšen pomežik zvestim oboževalcem, ki bodo reference prepoznali, hkrati pa ne ovira novih bralcev.
Romance trenutno doživljajo razcvet, tako v založništvu kot na BookTok-u. Kako vidite razvoj žanra in kam umeščate svoje zgodbe znotraj tega gibanja?
Romance so bile vedno izjemno priljubljen in uspešen žanr, vendar trenutno doživljajo novo renesanso zaradi družbenih omrežij in mlajših bralcev. Upam, da se bo žanr še naprej razvijal v smeri večje vključenosti ter odprtosti do bralcev in pisateljev vseh okolij. Raznolikost likov se je izboljšala, odkar sem pred več kot dvajsetimi leti prebrala svoj prvi ljubezenski roman, vendar nas čaka še dolga pot. Moje zgodbe želim, da odražajo svet okoli nas, zato v njih nastopajo liki iz najrazličnejših okolij. Pogosto vključujem kitajsko-ameriške like, saj sem sama kitajsko-ameriškega rodu. Kadar pa pišem o izkušnjah, ki niso del mojega osebnega življenja, sodelujem z občutljivimi bralci, da zagotovim čim bolj natančno in premišljeno upodobitev.
Veljate za izjemno plodovito avtorico z vrsto uspešnic. Kako poteka vaš proces pisanja in kako ohranjate ustvarjalni zagon iz knjige v knjigo?
Nimam enotnega procesa pisanja – ta se razlikuje od knjige do knjige in se je od mojega prvenca leta 2020 precej spremenil. Vedno pa sodelujem z alfa bralci, ki berejo moje prve osnutke že med samim pisanjem. Nepogrešljivi so pri zaznavanju ritma zgodbe in zgodnjem odkrivanju morebitnih težav, s čimer se izognem obsežnim popravkom na koncu. Navdih črpam tudi iz sveta okoli sebe: iz potovanj, glasbe, filmov ter pogovorov s prijatelji in neznanci. Vse to mi pomaga ohranjati ustvarjalnost, vsako idejo, ki bi lahko prerasla v prizor ali zgodbo, pa si nemudoma zapišem v aplikacijo Notes, da je ne pozabim.
S tako strastno bazo oboževalcev – kako odzivi bralcev, bodisi na TikTok-u, Instagramu ali v živo, vplivajo na vaš pristop k prihodnjim projektom?
Odzivi bralcev so mi v veliko pomoč pri razumevanju tega, kaj moja ciljna publika želi in pričakuje. Veliko jih ima na primer raje moralno sive like in temnejše teme, medtem ko arhetip tako imenovanega 'zlatega prinašalca' in svetlejše zgodbe običajno ne odmevajo enako močno. To sicer ne pomeni, da takšnih zgodb ne bom pisala – sem jih in jih tudi še bom – vendar se teh preferenc zelo zavedam in temu ustrezno prilagajam svoja pričakovanja glede odziva. Zelo hitro se je mogoče izgubiti v hrupu in začeti dvomiti vase, hkrati pa je nemogoče ugoditi vsem. Knjige so izjemno subjektivne, zato moram na koncu zgodbo vedno napisati na način, ki se mi zdi pravi.
Kaj je za vas zahtevnejše: nadaljevati obstoječo serijo ali začeti novo?
Oboje je zahtevno, a vsak izziv prinaša svojevrstne težave. Začetek nove serije je gotovo povezan z več napetosti in negotovosti. Vedno je nekoliko zastrašujoče – vprašanje, ali bodo bralci, ki so vzljubili moje prejšnje knjige, sprejeli tudi novo zgodbo, je vedno prisotno. Pri novi seriji moraš zgraditi povsem nov svet, pri čemer se nimaš na kaj opreti. Po drugi strani pa tudi nadaljevanje serije ni enostavno. V prejšnjih knjigah se odpre ogromno zgodb in odnosov, ki jih je treba v nadaljevanjih smiselno povezati. Včasih lik v eni knjigi razviješ v določeni smeri, nato pa ob pisanju njegove zgodbe ugotoviš, da se je vmes spremenil. Obe poti prinašata različne, a enako zahtevne izzive.
Ena od posebnosti vašega pisanja je tudi to, da so vaše serije med seboj povezane, za razliko od številnih avtoric, ki jih raje ločujejo.
Lepo je ustvarjati znotraj vesolja, ki že ima vzpostavljena pravila in odnose. Imam veliko likov in vem, da so bralci navdušeni, ko se kdo iz pretekle knjige na kratko pojavi v novi zgodbi. Hkrati pa se zavedam, da niso vsi prebrali vseh mojih knjig – nekateri se denimo prvič srečajo z mojim pisanjem šele pri romanu Napadalec in pred tem niso brali serij Izkrivljeno ali Kralji greha. To moram pri pisanju vedno upoštevati. Najtežji del celotnega procesa je časovnica – ta je resnično prekletstvo mojega obstoja. Zato imam poseben dokument, v katerem beležim vse ključne dogodke iz svojih knjig, da lahko v nadaljevanjih ohranjam skladnost.
Vaša dela pogosto spremlja veliko pozornosti – hashtagi, TikTok videi in medijska izpostavljenost ob izidu. Kako se psihično pripravite na vse to?
To je stalen proces. Eden največjih izzivov avtorskega poklica je ohranjanje ravnovesja med delom in zasebnim življenjem. Ker večino časa delaš sam, moraš znati prepoznati trenutke, ko moraš poskrbeti zase. Zame je to nekoliko lažje zdaj, ko so moje knjige tradicionalno izdane in dokončane več mesecev pred izidom. Ko se začne promocija in medijska pozornost, knjige ne pišem več in se lahko v celoti posvetim temu delu. Takrat imam čas in prostor, da se poglobim v intervjuje, dogodke in promocijo. Na nek način je to zelo zabavno – ko knjiga izide, je bila dolgo v nastajanju in o njej nisem mogla govoriti z nikomer. Ko pa končno pride ta trenutek, sem navdušena, da jo lahko delim z drugimi.
Koliko vnaprej ste načrtovali roman Napadalec? Asherja smo spoznali že v romanu Izkrivljeno sovraštvo – ste že takrat vedeli, da bo dobil svojo zgodbo?
V mojih knjigah se včasih pojavijo stranski liki, ki se mi zdijo še posebej zanimivi. Pogosto jih 'posadim' kot seme, z mislijo, da bi nekoč lahko dobili svojo knjigo. Ko se je Asher pojavil v romanu Izkrivljeno sovraštvo, še nisem bila prepričana, da bo dobil svojo zgodbo, saj takrat nisem čutila želje po pisanju športne romance. Šele proti koncu leta 2023, v začetku leta 2024, sem dobila navdih, da napišem nekaj drugačnega. V aplikacijo za zapiske na telefonu si redno zapisujem nenadne ideje za prizore ali zgodbe. Tam sem imela že dolgo shranjenih več prizorov za roman Napadalec, vendar pa do januarja 2024 nisem imela jasno začrtane celotne strukture zgodbe.
Scarlett je zanimiva glavna junakinja. Mešanica njene odpornosti in strasti do dela, ki ga opravlja, je nekaj, s čimer se lahko poistoveti veliko bralcev. Kako je našla pot v vašo zgodbo?
Scarlett je bila zame še posebej zanimiva, ker je vstopila v moj literarni svet kot povsem nov lik. Nikoli se prej ni pojavila v nobeni od mojih knjig. Asherja so bralci že poznali, zato sem morala skrbno premisliti, kdo mu bo kos in kdo bo zanj prava protiutež. Balet in nogomet sta sicer zelo različna svetova, a ju povezuje podoben pritisk – oba poklica sta izjemno zahtevna in v celoti odvisna od fizične pripravljenosti ter zdravja. Asher in Scarlett stojita na nasprotnih bregovih: on je na samem vrhu svoje kariere, medtem ko je ona imela vse, dokler ji en sam incident ni vsega vzel. Zdelo se mi je, kot da igram z dvema različnima stranema istega kovanca.
Radi poudarjate, da svoje stare like pogosto znova vključite v nove zgodbe. Asherjeva pojavljanja v prejšnjih knjigah so bila še posebej zabavna, zlasti odzivi drugih moških likov nanj.
To mi je izjemno všeč. V mojem literarnem vesolju obstaja nekakšna interna šala, da vsi moški sovražijo Asherja, ker je sanjski zvezdnik njihovih partnerk. Mislim, da bi bralci to v njegovi knjigi pogrešali. Zabavno je predvsem to, da to 'sovraštvo' poznamo skozi oči drugih likov, medtem ko Asher in Scarlett nimata pojma, zakaj ga ljudje tako ne marajo. Sama domnevata, da gre zgolj za rivalstvo med navijači različnih nogometnih klubov. To je majhen notranji humor, ki ga delim s svojimi bralci.
Se vam je izid romana Napadalec zdel drugačen od izidov vaših prejšnjih knjig, zlasti ker ste z njim vstopili v povsem nov romantični podžanr?
Zelo zanimivo je bilo opazovati odzive. Bralci so vajeni, da pišem nekoliko temnejše romance z milijonarji v ospredju, Napadalec pa se od tega precej razlikuje. Ne le zato, ker gre za športno romanco, temveč tudi zato, ker je zgodba občutno bolj lahkotna. Zanimivo je bilo brati komentarje bralcev, ki so se na knjigo odzivali zelo različno, odvisno od svojih osebnih preferenc.
Kateri prizor v knjigi vam je najljubši?
To bodo morali bralci najprej prebrati, da bodo vedeli, o čem govorim. A eden izmed prizorov mi je še posebej pri srcu – gre za nežen trenutek približno na sredini knjige, ko Scarlett zaradi nepričakovane situacije odpotuje z Asherjem. Prav takrat se začneta resnično odpirati drug drugemu.
Ker imata nogomet in balet pomembno vlogo v zgodbi, ste verjetno opravili precej raziskovanja. Ali sta vam bili ti področji že prej blizu?
Zame je bila to povsem nova izkušnja. Še preden sem napisala seriji Izkrivljeno in Kralji greha, sem imela precej dobro predstavo o življenju premožnih ljudi – že od najstniških let berem revije, kot so Vogue, Travel & Leisure in Forbes. Zato mi o milijarderjih pravzaprav ni bilo treba veliko raziskovati. Šport pa je povsem druga zgodba. Za roman Napadalec sem raziskovanju posvetila ogromno časa. Še preden sem začela pisati, sem stopila v stik s strokovnjaki za nogomet in balet – z nekdanjimi in sedanjimi balerinami ter nogometaši, tudi takšnimi, ki so bili povezani s klubi Premier lige. Nekateri sogovorniki so bili preprosto izjemni poznavalci obeh področij in so poznali pravila ter tehnične podrobnosti do potankosti. Zelo rada imam, da neznano temo osvetlim z več različnih zornih kotov.
Kako pa je z vašimi tako imenovanimi alfa bralci?
Z alfa bralci zelo rada sodelujem, saj berejo zgodbo že med njenim nastajanjem in mi sproti dajejo dragocene povratne informacije. Tudi pri romanu Napadalec sem jih imela. Res je, da so alfa bralci pogostejši pri samozaložnikih, vendar so lahko izjemno koristni tudi za avtorje, ki objavljamo tradicionalno. Sama imam stalno osrednjo skupino alfa bralcev, s katerimi sodelujem že od sredine leta 2021. Poleg tega imam tudi specializirane alfa bralce za določene niše, kot sta nogomet ali balet. Ti se razlikujejo od projekta do projekta in večinoma prihajajo iz moje obstoječe bralske skupnosti. Za roman Napadalec sem celo pripravila poseben Googlov obrazec, ki sem ga delila na družbenih omrežjih, da bi našla čim bolj ustrezne alfa bralce.
Kakšne povratne informacije prejemate od svojih alfa bralcev?
Imam eno alfa bralko, ki po vsakem sklopu poglavij pusti splošne opombe, večina pa mi posreduje zelo podrobne povratne informacije s pomočjo sledenja spremembam. Nekateri bralci postavljajo konkretna vprašanja, drugi pa se preprosto odzivajo na posamezne dele zgodbe. Pogosto mi povedo, ali jih je kakšen stavek spravil v smeh, jok ali popoln šok, kar je izjemno dragoceno. Tako hitro vidim, kateri deli že delujejo in kateri potrebujejo dodatno obdelavo.
Ste poleg sodelovanja z alfa bralci in strokovnjaki uporabili še kakšne druge oblike raziskovanja za roman Napadalec?
Seveda. Ogledala sem si ogromno videoposnetkov nogometašev na YouTubu, ki prikazujejo njihov vsakdan, in se tako učila o podrobnostih njihovega življenja. To je bil pravzaprav multimedijski raziskovalni proces – hvala bogu za sodobno dobo videa, saj si težko predstavljam, kje bi sicer zbrala toliko informacij. Čeprav sem se s serijo Bogovi igre podala v zame manj znan žanr, knjige še vedno vsebujejo številne elemente, značilne za moja prejšnja dela, kot so najdena družina, glamurozni dogodki in potovanja. Mislim, da prav ta mešanica zgodbi daje poseben čar.
Za kateri klub navijate v angleški Premier League?
Zdaj me pa res poskušate spraviti v težave.
Včasih je treba zastaviti tudi težka vprašanja.
O, bog, že slišim ljudi, kako kričijo name. Nimam izbranega najljubšega kluba v angleški ligi, a prva in edina tekma, ki sem jo kdaj gledala v živo, je bila tekma Arsenala. Na tekmo me je peljala moja založba v Angliji in moram priznati, da je bilo zelo zabavno in zanimivo. S te tekme imam celo njihov dres. Vsi, ki sovražite Arsenal – prosim, ne napadite me.
Kaj vas je spodbudilo k pisanju romana Branilec?
Branilec je druga knjiga v knjižni seriji Bogovi igre. Že v trenutku, ko sta se Vincent in Brooklyn pojavila kot stranska lika v romanu Napadalec, sem vedela, da morata dobiti svojo zgodbo. Oba imata ogromno osebnosti in šarma, zato sem se pri pisanju njunih dialogov izjemno zabavala. Poleg tega imam šibko točko za vsiljeno bližino in stave, zato je bila to popolna knjiga za vrnitev v svet Blackcastla.
V romanu Branilec se poglobite v svet profesionalnega nogometa in prepovedane romance. Kaj je navdihnilo zgodbo Vincenta DuBoisa in kako ste združili športno okolje z ljubezensko zgodbo?
Vedno sem vedela, da bom, če bom kdaj pisala športno romanco, izbrala nogomet. To je edini šport, ki ga resnično rada gledam, in ima izjemno zanimivo ekipno dinamiko. Ravnovesje med tehničnimi podrobnostmi športa in samo zgodbo je lahko zahtevno, vendar vem, da moji bralci posegajo po mojih knjigah predvsem zaradi romance. Zato je bil razvoj odnosa med Vincentom in Brooklyn moja glavna prioriteta, seveda pa sem dodala tudi nekaj zabavnih športnih prizorov.
Koliko časa je minilo od prve ideje do objave in ali se je zgodba v tem času spremenila?
Z romanom Napadalec sem začela pozimi 2023 oziroma spomladi 2024, zato sem o Vincentu in Brooklyn razmišljala že precej časa. Njuno osnovno dinamiko sem poznala, a sem se v njuno zgodbo in osebnosti lahko zares poglobila šele v začetku lanskega leta. Od prve ideje do objave je minilo približno leto in pol, od izdelanega orisa do izida pa nekoliko manj kot leto dni. Osnovna ideja se ni nikoli spremenila, sem pa med pisanjem spremenila njun konflikt in razplet. O tem žal ne morem povedati več, saj ne želim bralcem razkriti preveč podrobnosti.
Ste med procesom objave te knjige doživeli kakšna presenečenja ali se naučili česa novega?
Sam proces objave po zaključku pisanja je bil v dobrem smislu precej gladek in predvidljiv. Šlo je že za mojo petnajsto knjigo, zato imamo z ekipo jasno določen postopek, ki mu sledimo, razen manjših sprememb ali zapletov, na katere nimamo neposrednega vpliva. Naučila pa sem se nekaj zanimivega: če prejšnja knjiga v seriji dobi posebno izdajo, bodo nekateri bralci raje počakali na posebno izdajo nove knjige, preden jo prednaročijo – tudi če to pomeni večmesečno čakanje. Z vidika poslovanja je zato smiselno, da posebne izdaje izidejo čim prej.
So se med pisanjem te knjige pojavila kakšna presenečenja?
Večjih presenečenj ni bilo, sem pa se znova naučila lekcije, ki jo poznam že iz prejšnjih projektov: zgodbe ne moreš izsiliti. Kadar se med pisanjem, zlasti v prvem osnutku, počutim zataknjeno in imam občutek, da zgodba ne teče, to običajno pomeni, da likov še ne poznam dovolj dobro in da si nisem vzela dovolj časa za razmislek. Med pisanjem sem nekoliko paničarila, ker besede niso prihajale tako zlahka, kot sem pričakovala, a sem sčasoma ugotovila, da gre predvsem za mojo nestrpnost. Sem pisateljica, ki potrebuje čas za premišljevanje o likih in zgodbi, preden je pripravljena vse preliti na papir – in pisanje romana Branilec je to še dodatno potrdilo.
Kaj upate, da bodo bralci odnesli iz te knjige?
Tako Vincent kot Brooklyn sta trmasta lika, ki nista vajena prositi za pomoč. Del njune osebne rasti je učenje, da je včasih povsem v redu odpreti se in se zanesti na druge. Oba se spopadata tudi z lastnimi negotovostmi, ki jih zgodba postopoma razkriva. Upam, da bosta glavni sporočili romana Branilec to, da ranljivost ni slabost in da svoje vrednosti ni treba meriti skozi zunanjo potrditev.
Če bi lahko drugim nadobudnim avtorjem dali en sam nasvet, kateri bi bil?
Ne bojte se neurejenega prvega osnutka. Nadomestni prizori, luknje v zgodbi, slovnične napake – vse to je mogoče popraviti v kasnejših osnutkih in pri urejanju. Nekateri avtorji napišejo izjemno čist prvi osnutek in to je čudovito. Če pa se znajdete v zastoju ali pretirano analizirate vsako podrobnost, si dovolite delati napake. Prvi cilj je dokončati zgodbo. Šele nato jo lahko izbrusite do oblike, ki si jo želite.
Kaj sledi po romanu Branilec?
Letos bosta izšli dve knjigi. Prva je King of Gluttony, šesta knjiga v seriji Kralji greha, ki pripoveduje zgodbo o tekmecih iz otroštva, ki postaneta ljubimca. Napetost med Mayo in Sebastianom v knjigi King of Envy me je popolnoma prevzela, zato sem komaj čakala, da se lahko še globlje potopim v njuno romanco. Nato bom zaključila serijo Bogovi igre s tretjo in zadnjo knjigo, The Keeper, ki bo izšla oktobra 2026. To bo moja prva ljubezenska zgodba z očetom samohranilcem, zato se še posebej veselim raziskovanja tropa, o katerem doslej še nisem pisala.
Serija Bogovi igre bo imela tri knjige, serija Kralji greha pa sedem. Kaj sledi po tem – boste nadaljevali obstoječe projekte ali se lotili nečesa povsem novega?
Že vem, katera knjiga bo sledila po zaključku obeh serij. Ostala bo del mojega že vzpostavljenega literarnega vesolja, več podrobnosti pa za zdaj še ne morem razkriti. Lahko pa povem, da se bom tokrat podala nekoliko bolj na temno stran.
Bi želeli ob koncu sporočiti kaj svojim bralcem?
Novim bralcem želim izreči iskreno dobrodošlico v moj svet. Hvala, ker ste se odločili poseči po moji knjigi. Upam, da boste uživali tako v mojih preteklih delih kot tudi v vseh zgodbah, ki šele prihajajo. Neizmerno sem vesela, da ste se nam pridružili. Vsem bralcem, ki ste z mano že od samega začetka, pa se želim iz dna srca zahvaliti za vašo podporo in zvestobo. Brez vas ne bi bila tam, kjer sem danes.
Ni komentarjev:
Objavite komentar