Foto: Facebook Kristina Moninger
Kristina Moninger, rojena leta 1985 v Nemčiji, je bila že kot deklica neločljivo povezana s knjigami in pisanjem. Vedno je brala in nenehno ustvarjala zgodbe, čeprav si nikoli ni predstavljala, da bo ta otroška strast nekoč postala njen poklic. Njena akademska pot jo je sprva vodila daleč stran od literature, a življenje je imelo zanjo drugačne načrte. V letu, ko je izgubila mater in hkrati postala mama, so se njena čustva začela pretakati v zgodbe.
Danes ima nemška avtorica v svoji domovini več kot ducat izdanih romanov, njena romantična knjižna serija s pridihom skrivnosti, Lom valov, pa je našla pot tudi do slovenskih bralcev. Nedavno je pri nas izšel prevod drugega dela serije, Zgodba za dva. Serija spremlja življenja petih prijateljic, ki se vsaka po svoje soočajo z življenjskimi preizkušnjami, hkrati pa jih povezuje skupna skrivnost – nerazrešeno izginotje ene izmed njih, Josie.
Za Moningerjevo serija Lom valov brez dvoma predstavlja pomemben mejnik v njenem ustvarjanju, ki ga z navdušenjem obeležuje tudi z obiski knjižnih sejmov doma in v tujini, kjer deli svojo zgodbo ter neguje stik z bralci. V nadaljevanju predstavljam kratek intervju s pisateljico, v katerem je nekoliko splošneje spregovorila o seriji Lom valov in razkrila nekaj zanimivosti iz ozadja njenega nastajanja.
Vaša knjižna serija Lom valov se nekoliko razlikuje od vaših preteklih del.
Res je. Svoje prejšnje knjige bi lahko uvrstila med sodobne ljubezenske romane. V seriji Lom valov sem se prvič odločila dodati element skrivnosti, ki mi je zelo blizu in mi je bil med samim ustvarjanjem izjemno všeč.
Ste imeli težave pri vključevanju tega elementa v zgodbo?
Ne preveč, saj sem imela vse zelo natančno načrtovano. Glavni izziv je bil pripovedovati dve vzporedni zgodbi – sedanjost in preteklost –, ki se na koncu razpreta skozi pet različnih perspektiv: Averyjino, Odinino, Josiejino, Leejino in Isabelino. Ko sem pisala četrto knjigo, sem se zato večkrat vrnila k prejšnjim delom in preverjala, ali se vse še vedno ujema.
Kako ste se odločili vključiti različne časovnice v zgodbo?
Pravzaprav ne gre zgolj za dve časovni obdobji. V vseh štirih delih se pojavljajo dogodki izpred desetih, dvanajstih ali celo petnajstih let. Serija je v svojem bistvu zgodba o odraščanju, ki prikazuje razvoj likov na poti v odraslost. Zame je bilo zelo pomembno, da jih lahko prikažem celostno in prepričljivo. To pa je mogoče le, če razumemo vpliv preteklosti – kaj se jim je zgodilo, zakaj so postali takšni, kot so, in kako to vpliva na njihovo vedenje danes. To bi sicer lahko prikazala tudi s kratkimi prebliski, a menim, da bi s tem izgubila precejšnjo mero pristnosti.
Serija ima osrednjo zgodbo, ki je v svojem bistvu triler, ob njej pa se prepletajo tudi stranske pripovedi, ki nosijo pomembna družbena sporočila. V prvi knjigi se denimo dotaknete toksičnega odnosa, v drugi pa tematike zlorabe.
Želela sem pokazati, kako lahko takšne izkušnje – zloraba ali toksični odnosi – popolnoma spremenijo življenje posameznika. To je še posebej izrazito v drugi knjigi, kjer glavna junakinja iz prijazne in skrbne osebe postopoma postane nekdo, ki ga nenehno razjeda občutek krivde. Vidimo tudi, kako takšne travme vplivajo na njene nadaljnje romantične odnose. Zelo pomembno se mi zdi, da te teme predstavimo in pokažemo, kakšen pečat pustijo travmatični dogodki na ljudeh, ki jih doživijo.
Glavna junakinja prve knjige pogosto kaže znake sindroma prevaranta. Ste v njej morda prepoznali tudi sebe?
Da, vsekakor. Predvidevam, da ima večina ljudi občutek, da bi morali narediti več ali da preprosto niso dovolj dobri. Prav zato je tako pomembno, da imamo ob sebi ljudi zunaj poklicnega sveta – družino in prijatelje –, ki nas znajo prizemljiti in nam ponuditi drugačno perspektivo. Mislim tudi, da po uspešni knjigi obstaja nekakšen neizrečen pritisk, da mora biti naslednja še boljša.
Ste se kot avtorica razvili pred in po pisanju te serije?
Zelo. Veliko sem se naučila o tem, kako ustvarjati in stopnjevati napetost ter jo prepletati z zgodbo o prijateljstvu. V literarnem smislu mi je serija dala ogromno. Osebno sem sicer ostala ista, a pisanje štirih med seboj povezanih romanov je bil velik izziv, saj sem pred tem pisala predvsem samostojne zgodbe. Na ustvarjalni ravni menim, da sem zelo napredovala.
Bi si želeli še naprej raziskovati elemente trilerja ali se želite raje vrniti k romanci?
Lani sem v Nemčiji izdala duologijo, v kateri sem ohranila – in celo okrepila – element napetosti, ki mi je sčasoma zelo prirasel k srcu. Kljub temu pa ne izključujem vrnitve k sodobni romanci. Zame se ti dve zvrsti ne izključujeta.
Kakšen je občutek biti del žanra za mlade odrasle?
Menim, da je ta žanr pogosto podcenjen in po krivici omejen, kar me zelo žalosti. Hkrati pa verjamem, da je izjemno pomemben, predvsem za mlade ženske. Mnoge je prav ta literatura spodbudila k branju, ker prej niso našle zgodb, v katerih bi se lahko prepoznale. Gre za razmeroma novo polje, ki je odprlo številne možnosti za bralke, ki se ne vidijo ne v bolj 'odraslih' romancah ne v klasični mladinski literaturi.
V tem žanru prevladujejo ženske avtorice in bralke. Zakaj menite, da je tako?
Žanr kriminalke je denimo – vsaj v Nemčiji – še vedno v veliki meri moška domena. Mislim, da je že skrajni čas, da so ženske močneje zastopane tudi v tako pomembnem žanru, kot je literatura za mlade odrasle. Odlična novica je, da danes nastajajo zgodbe o ženskah, ki jih pišejo ženske in jih berejo ženske. In pri tem ne bi smelo biti nobenega občutka sramu ali zadrege – ne pri pisanju ne pri branju.
Ni komentarjev:
Objavite komentar