Muze pisateljice Emily McIntire so med zdravljenjem raka 'utihnile' — zdaj uporablja svojo platformo za pomoč drugim

Foto: Instagram Emily McIntire

Emily McIntire je izredno priljubljena pisateljica, vendar žal doslej pri nas v njenih delih še nismo imeli priložnosti uživati (razen tisti, ki beremo v angleškem jeziku). Emily je bil poklic pisateljice od nekdaj namenjen, vse odkar jo je mama poimenovala po Emily Dickinson. Ko je obiskala jasnovidca, ki ji je povedal, da v njeni prihodnosti vidi izdajo knjige — in je kasneje isto stvar razkril tudi njenemu možu na njegovem branju prihodnosti — je to samo zapečatilo njeno usodo.

Vedno je slišala svoje muze, ki so ji šepetale zgodbe, a šele ko jih je skoraj za vedno izgubila med prvim krogom kemoterapije, ki jih je prejemala zaradi odkritega četrtega stadija raka dojke, je ugotovila, kako pomembno je pripovedovanje zgodb zanjo kot osebo. Pri spletnem portalu People so se s pisateljico srečali pred izidom njenega novega romana Beneath the hood, ki je izšel 18. marca, kjer so se pogovarjali o njenem procesu, o tem, koliko ceni svojo skupnost bralcev in o naslovu njenega novega projekta.

Toda pred vsem tem so prišli glasovi. Njene muze so bile pisateljičine stalne spremljevalke že od malih nog. Medtem ko nekateri pisatelji natančno načrtujejo svoje zgodbe in vodijo svoje like skozi vsak utrip zgodbe, Emily zase pravi, da svoje knjige preprosto prenese na papir. "Sem ena tistih oseb, ki se preprosto prepusti toku. Včasih imam idejo o tem, kam želim popeljati zgodbo, a s strani moji likov dobim pod nos: 'Ha, misli si'," je dejala med smehom.

Foto: Instagram Emily McIntire

In ker so zgodbe vedno tekle skoznjo tako naravno kot kri po njenih žilah, je bilo uničujoče, ko so njene muze nenadoma utihnile med prvo serijo kemoterapije za raka na dojki pred dvema letoma, potem ko so ji pri 31 letih, ko je bila njena hčerka stara 3 leta, diagnosticirali tretji stadij te bolezni. "Nisem mogla pisati. Nisem mogla brati. Nisem mogla gledati televizije. Tako slaba sem bila. Zdelo se mi je, kot da sem izgubila košček sebe, ko so moje muze utihnile. Sploh ne morem opisati, kako pogubno je bilo to," je priznala.

In ko so se muze znova vrnile, potem ko je končala s tistim groznim zdravljenjem in je lahko nadaljevala s pisanjem, ki jo je vse od takrat podpiralo, je bilo olajšanje prav tako neopisljivo. Obolela za rakom dojk, kot se ponosno imenuje, saj živi z rakom v četrtem stadiju, si je zadala nalogo pomagati drugim v podobnih situacijah na vsakem koraku. Od začetka svojega potovanja z rakom je bila Emily odprta in poštena do svoje skupnosti bralcev, delila je fotografije in videoposnetke sebe med zdravljenjem in govorila o svojih dobrih dneh, svojih slabih in vsem vmes – prejemala je kemoterapijo, ko je njena prva knjiga prišla na seznam uspešnic USA Today.

Ob svojih podpisovanjih ima ob sebi škatlo z robčki, ker ji toliko bralcev v solzah pripoveduje svoje zgodbe o raku ali zgodbe svojih bližnjih, ki jih ne morejo deliti z nikomer drugim. "Ko gre človek skozi zdravljenje z rakom, želi družina tej osebi seveda stati ob strani, vendar jim ta oseba te podpore ne more vrniti, saj ji po glavi roji le ena misel: 'Tukaj se borim za svoje življenje.' Morda nimate nikogar, s komer bi se lahko pogovarjali in bili popolnoma iskreni o tem, kako se počutite, ker ne želite obremenjevati svojih ljubljenih in oni ne želijo obremenjevati vas. Torej, ker je med mano in mojimi bralci ta rahla razlika, sem lahko ta oseba zanje," je pojasnila.

In kot bolnica z rakom, ki se je morala boriti za svojo diagnozo, potem ko so zdravniki zavrnili njene pomisleke in ji povedali, da je premlada za to bolezen, je glasna zagovornica svojih bralcev, da sami prevzamejo nadzor nad svojim zdravjem. "Če lahko rešim eno osebo, pomagam eni osebi, potem je vse vredno," pravi pisateljica.

Danes Emily živi v skladu s svojim statusom osebe, ki je premagala bolezen in se ob tem tudi naučila veliko težkih lekcij. Pogovarjajte se z avtorico poljubno dolgo časa in ugotovili boste, da se ukvarja le s povezanostjo — bralci, to že vedo. To vključuje povezave med njo in njenimi bralci, med knjigami v njenih serijah in seveda liki, ki nastopajo v njenih zgodbah.

Foto: Rada berem romance

Ko začne pisati novo knjigo, posluša različne pesmi, ki spremljajo vsako od njenih knjig, in porabi kakšen teden za spoznavanje svojih likov, nato pa napiše poglobljene profile likov, preden jih spusti v zgodbo. Vmesni, divji, včasih frustrirajoči in (bodimo iskreni) pogosto naravnost besni načini obnašanja izvirajo iz teh profilov. Njen mož, ki je lahko pustil službo, potem ko je roman Hexed resnično poletel v svet, ji pomaga pri poslovnem delu njenega ustvarjanja, pa tudi pri – hm – poslovnem delu pisanja moških likov. "Včasih ga vprašam, kako se stvari odvijajo pri kakšnem delu moške anatomije. Ker nisem moški, potrebujem pomoč pri teh stvareh," pojasni in se obenem hihita. Njen mož ni velik ljubitelj romanc, vendar je bil trdna skala na njeni poti, da ne omenjamo tega, da je od samega začetka njen največji oboževalec.

Ko že govorimo o oboževalcih, je Emily neizmerno ponosna, da svoja družbena omrežja uporablja tudi za pomoč drugim ustvarjalcem. "Rada delam s prihajajočimi umetniki za svoje naslovnice. In res želim, da so edinstvene in resnično drugačne od tistega, kar je že na knjižnih policah. Hočem, da se tudi moje knjige med seboj razlikujejo, hkrati pa dajejo tudi vedeti, da jih je napisala Emily McIntire," je pojasnila.

In kaj sledi pri njenem ustvarjanju? V nastajanju je nova knjižna serija Defying the stars, kjer, kot draži pisateljica, je ljubezen polna zvezd in vročih tračev. Vse se bo začelo z romanom Burning daylight, ki bo izšel 30. septembra. Pomislite na grobo sodobno romanco, pokvarjeno mesto z nekaj moralno sivimi liki, preoblikovanja klasičnih ljubezenskih zgodb in seveda srečen konec, pa je pred vami groba ideja prihajajoče nove knjige te pisateljice. Medtem Emily spodbuja svoje bralce, naj še naprej spremljajo njena družbena omrežja in berejo njene knjige – in tudi knjige drugih pisateljev romanc. "To je najboljša stvar romantične skupnosti. Vsi se imamo radi, se beremo in dvigujemo drug drugega. To je preprosto najboljša skupnost, ki se medsebojno podpira. Všeč mi je. Ljubim nas," je še dodala.

Ob tem si sama želim le, da bi v bližnji prihodnosti tudi mi dobili prevod katerega izmed njenih del, kajti kolikor sem uspela prebrati kratkih vsebin in mnenja nekaterih knjižnih blogerjev, gre za izvrstno pisateljico, ki zna bralca zasvojiti s svojimi deli.