Kakšni so njeni načrti v letu 2025?

Foto: Instagram Carley Fortune

Carley Fortune je ena tistih pisateljic, ki je zaslovela s svojim prvencem. Vsako poletje zatem (Every summer after) je naslov romana, ki je njeno ime ponesel med bralce po vsem svetu. Njene knjige so bile prodane v več kot 2. milijonih izvodov po vsem svetu in so bile prevedene v 30 jezikov.

Carley je nagrajena novinarka in je delala kot urednica pri nekaterih vrhunskih kanadskih publikacijah, vključno z The Globe and Mail, Chatelaine, Toronto Life in zelo priljubljenim, zdaj nedelujočim tednikom The Grid. Nazadnje je bila izvršna urednica Refinery29 Canada. Diplomirala je iz novinarstva na Metropolitanski univerzi v Torontu.

Carley je svojo mladost preživela v predmestju Sydneyja v Avstraliji in v Barry's Bayu, majhnem mestecu ob jezeru v podeželskem delu Ontaria, ki je sedaj postalo tudi prizorišče snemanj filma Vsako poletje zatem. Z možem in dvema sinovoma živi v Torontu, trenutno pa pripravlja svojo peto knjigo.

V nadaljevanju vas čaka kratek pogovor s pisateljico, v katerem je spregovorila o svojih novoletnih zaobljubah in načrtih za leto 2025.

Ena velikh tradicij praznovanja novega leta po vsem svetu je, da v novo leto vstopimo v družbi naših najbližjih. Vi ste letos v novo leto vstopili s kar 25-imi zaobljubami. Ste katero že obkljukali? Katera vaša zaobljuba se vam zdi najbolj presenetljiva ali smešna?

Obkljukala nisem še niti ene zaobljube, vendar sem začela z nečim. Tisto, kar mi gre najbolje, je branje poezije. Nisem pesnica, ali vsaj nikoli nisem bila. Zdaj pa vsak delovni dan začnem z branjem pesmi Mary Oliver. Marco mi je za božič podaril zbirko njenih poezij z naslovom Devotions. Tako živo piše o naravi in ​​našem odnosu do nje, da name odmeva na nepričakovano globok način. Tako se usedem na svoj mali stol v kotu svoje pisarne, preberem eno od njenih pesmi in pustim, da se mi misli umirijo. Najbolj presenetljiva postavka med mojimi zaobljubami je brez dvoma jezdenje konja. Tisti, ki me malo bolje poznate veste, da obožujem konje, vendar pa vse od otroštva nisem nobenega jezdila.

Foto: Rada berem romance

Ali imate besedo ali besedno zvezo, ki za vas predstavlja leto 2025 in zakaj?

Imam besedo za roman, na katerem trenutno delam, to je DRAMA. Ampak tega vsekakor nočem kot svoj osebni moto! Hmm … najbližje besedi ali besedni zvezi zase je nekaj, kar sem zapisala na svoji zadnji terapevtski seji, to je: Jaz sem edina oseba, ki lahko piše kot jaz. Počutila sem se nekoliko negotovo vase, kar je posledica tega, kje sem trenutno v založniškem ciklu: globoko v snovanju nove knjige, zgodnji bralci in recenzenti začenjajo z branjem romana One golden summer, preden bo v mesecu maju ugledal luč sveta. To je čas, ko se počutim precej ranljivo in neobdelano in ko si zaželim, da bi bila boljša pisateljica. Opominjanje same sebe, da sem edina oseba, ki lahko piše tako kot jaz, deluje zame, ker to ni izjava o kakovosti mojega dela, temveč mi pušča odprto možnost za rast.

Trenutno si prizadevate dokončati svoj prvi osnutek pete knjige z uporabo preizkušene in zveste metode, ko si postavite cilj, koliko besed želite napisati na dan. Si po doseženem cilju privoščite kakšno nagrado, ki vam pomaga ohranjati motivacijo?

Na zadnji strani svojega zvezka imam sledilnik štetja besed in ko napišem 10.000 besed, lahko pobarvam še en košček svojega sledilnika. Vem, da to na prvi pogled ne zveni kot nagrada, vendar je meni to v izjemno zadovoljstvo.

Ali imate kakšne nekonvencionalne trike ali rituale, ki ste jih odkrili za zastavljanje in dejansko vztrajanje pri svojih ciljih?

Vem, da je to nadležno, vendar nimam težav pri postavljanju ciljev ali vztrajanju pri pisanju. Bolj se borim s popuščanjem sebi. Na primer, lahko doživljam migreno desete stopnje in sem več dni brez spanja, pa še vedno čutim, da moram napisati 2000 besed na dan. Včasih se težko osredotočim na začetku dneva, zato nastavim 'budilko' na petinštirideset minut, telefon preklopim na način 'ne moti' in pišem petinštirideset minut, ne da bi si pustila preveriti elektronsko pošto in druge stvari. To mi po navadi pomaga, da se osredotočim na pisanje. Ko potrebujem pomoč, se trudim biti prijazna do sebe, ko sem utrujena, si privoščim počitek.

Imate kakšne druge cilje na poklicnem področju, ki bi jih želeli deliti z nami?

Trenutno načrtujemo knjižno turnejo za roman One golden summer in res si želim, da bi lahko vpila izkušnjo srečanja z bralci. Tako nenaden prehod je preiti iz pisanja v udobju svojega doma na to, da stojiš pred stotinami ljudi in med prvim dogodkom v New Yorku lani sem dobesedno onesvestila. Bila sem tako preobremenjena, da se nisem mogla spomniti niti ene stvari, ki sem jo rekla na odru ali govorila ljudem, ki so čakali v vrsti za podpis. Želim najti način, kako ostati prisotna v teh posebnih časih, tako da se lahko, ko sem doma sama v pisarni, kot sem zdaj, spomnim, kako moje knjige vplivajo na bralce.

V romanu Vsako poletje zatem nam je pisateljica Carley Fortune predstavila brata Sama in Charlieja Floreka. Glede na to, da sta bila oba močna lika v prvi knjigi in da je Sam dobil svoj srečni konec, sem nekako pričakovala, da bomo v romanu Se vidiva pri jezeru spoznali Charliejevo zgodbo, a temu ni bilo tako. No, v kratkem se bomo razveselili tudi njegove zgodbe. One golden summer je naslov romana, s katerim nas bo pisateljica 6. maja znova odpeljala v Barryjev zaliv.

Foto: Gooderads

One golden summer je sijoč, nov pobeg k jezeru v Barryjevem zalivu avtorice uspešnic New York Timesa, Carley Fortune.

Nikoli nisem pričakovala Charlieja Floreka.

Na jezeru se dogajajo dobre stvari. To pravi Aliceina babica in res je. Alice je preživela samo eno poletje v koči z Nan, ko je imela sedemnajst let – tam je posnela tisto fotografijo, fotografijo treh režečih se najstnikov v rumenem čolnu, podobo, ki ji je spremenila življenje.

Zdaj Alice živi za fotografskim objektivom. Kot fotografinja se najbolj udobno počuti, ko stoji ob strani in dovoli drugim, da zasijejo. Zadnje čase pa hrepeni po nečem več. Ko Nan pade in si zlomi kolk, Alice pripravi načrt za obe: še eno poletje v tistem čarobnem kraju, Barryjev zaliv. A komaj se namestita, njun mir zmoti ropot znanega rumenega čolna in človeka, ki ga vozi.

Charlie Florek je imel devetnajst let, ko ga je Alice fotografirala od daleč. Zdaj je že odrasel – brezsramni spogledljivec, ki uspe nasmejati Nan, v Alice pa zbudi hrepenenje, da bi spet bila stara sedemnajst let, ko je bilo življenje bolj preprosto, ko je bilo fotografiranje samo zabava. Sončni dnevi in ​​tople noči na jezeru s Charliejem so balzam za Aliceino dušo, a ko dvigne pogled in zagleda njegov prodoren zeleni pogled neposredno na sebi, jo začne skrbeti za lastno srce.

Ker Alice vidi ljudi – zato je tako dobra v tem, kar počne – vendar še nikoli ni srečala nekoga, ki bi jo pogledal in bi videl njo.