Foto: Instagram Julie Soto
Prehod od ustvarjanja fanovske literature do točke izdaje svojega prvega romana je vse pogostejši. To je uspelo številnim pisateljicam, ki so nam vsem zelo dobro poznane: E.L. James, Sally Thorne, Christina Lauren, Ali Hazelwood itd. Ta seznam avtorjev že nekaj let dopolnjuje tudi Julie Soto. Na forumu AO3, ki je namenjen ustvarjanju fanovske literature, je bila znana pod vzdevkom lovesbitca8. Njen roman The auction (op. prev. Dražba) je prebralo več kot milijon ljudi. Tam si je seveda nabrala precejšnje število oboževalcem, ki jih je osvojila predvsem z romantičnimi zgodbami, v katerih je v vlogi glavnih junakov postavila Hermione Granger in Draca Malfoyja (Dramione).
Z romanom Ne pozabi me (Forget me not), ki je izšel julija 2023, je pisateljica začela svoj svet ustvarjati iz ničle. V romanu spremljamo načrtovalko porok Amo, ki je navdušena nad morebitnim začetkom svoje kariere, ko pridobi svoje največje stranke doslej (sapični par). Toda ko jo njen bivši šef sabotira in poskrbi, da nobeden od prodajalcev ne želi poslovati z njo, se znajde v sodelovanju z čemernim cvetličarjem Elliotom. dina težava je, da mu je Ama pred časom zlomila srce in od takrat nista spregovorila. To pa seveda ne pomeni, da je z leti kemija med njima izginila.
In čeprav so njeni liki in zgodba povsem novi, Julie s sabo še vedno prinaša del sveta, v katerem je začela svojo pot. To se še posebej odraža v naslovnici njenega prvenca, ki jo je ustvarila Nikita Jobson, ena pisateljičinih dolgoletnih oboževalk. V nadaljevanju sem za vas pripravila intervju s pisateljico, v katerem je spregovorila o prehodu na tradicionalno založništvo, sodelovanju z oboževalko, ki je oblikovala njeno naslovnico, in o tem, kako so nekateri vplivi Reyla (to sta Rey in Kylo Ren iz Vojne zvezd za nepoznavalce) morda našla pot v to zgodbo.
Kaj vas je spodbudilo k prehodu od pisanja fanovske literature do izdaje svoje prve knjige?
Vedno sem si želela pisati knjige. Nekaj časa sem pisala muzikale, dramska besedila. V resnici je bilo potrebno samo zaupanje, kajti obstaja velika razlika med skupnostjo oboževalcev, ki je takojšnja, in tradicionalnim založništvom. Pri fanovski literaturi ni potrebno urejati napisanega poglavja, preden ga objaviš in ne potrebuješ nikakršnih povratnih informacij pred objavo. Potem pa ljudje zahtevajo več in pravijo: "Všeč mi je bilo in tukaj je razlog, zakaj mi je bilo všeč." Prisotnega je toliko dopamina. Pri tradicionalnem založništvu sta prisotna čakanje in pomanjkanje odgovorov, napisati moraš vseh 80.000 ali še več besed, preden izveš ali je knjiga sploh komu všeč. Zame je ta prehod bil lahek samo zato, ker sem imela zaupanje vase, poklonili pa so mi ga moji bralci v času fanovske literature. Fanovsko literaturo sem ustvarjala pet let. Ljudje bodo vedno govorili: "Oh, prebrala bom vse, kar napišeš", vendar teh besed ne smeš jemati resno. Kljub temu pa sem dobila dovolj samozavesti, da sem vedela, da se lahko podam na to pot. To je bila zame glavna spodbuda.
Vaš najljubši par za ustvarjanje sta bila Draco in Hermione. Zgodba Ame in Elliota spada v 'trop' od sovražnikov do ljubimcev. Je v njima kaj Draca in Hermione? Je bilo to vaše izhodišče?
V Elliotu ni veliko Draca Malfoyja. Na drugi strani pa je v Ami veliko svojeglave narave in ambicij, ki izhajajo iz Hermione. Hermiono rada ustvarim tako, da se nauči prositi za pomoč, nauči se, da se ljudje lahko spremenijo, kajti, če želiš napisati dobro in resnično ljubezensko zgodbo v fanovski literaturi, moraš znati Hermione pokazati, da se je Draco Malfoy resnično spremenil. To sem vključila tudi v svoj prvi roman. Bralcem sem pokazala, kako se moja lika učita, rasteta in se razvijata.
Kaj je po vašem mnenju lažje: pisati fanovsko literaturo ali začeti iz nišle?
Bog, fanovska literatura je tako zelo lažja. To je tako, kot bi šli na 'bowling', kjer imajo na stezi zaščitne ograje za otroke. Če to prenesemo, so te zaščitne ograje liki v fanovski literaturi, ki so že popolnoma oblikovani. Ni ti potrebno porabiti treh poglavij, da bolje spoznaš like, o katerih pišeš. Preprosto lahko skočiš v sam zaplet zgodbe. Zato je neskončno lažje pisati fanovsko literaturo. In v skupnosti vlada navdušenje. Ni treba čakati na dopamin, zato tudi navdih na nek način pride lažje. Nekaj mesecev pred izidom moje prve knjige sem iz neznanega razloga šla nazaj in pogledala nekaj svojih zgodnjih del in pred enim od poglavij sem zagledala svoj kratek avtorjev zapis: "Hvala za vse prijazne besede, ta teden dobite dve poglavji." In vprašala sem se, kdo je bila ta punca? Med bralci in pisateljem je v fanovski literaturi takšno premikanje naprej in nazaj, pri tradicionalnem založništvu pa so stvari precej drugačne.
Za Elliota sta umetnost in jezik rož zelo pomembna. Vas je to že zanimalo? Ali pa ste morali narediti kup raziskav?
O moj bog, sploh ne maram rož. Odraščala sem kot igralka v gledališču in po predstavah sem vedno dobila rože. To je super darilo. Po predstavi hodiš okoli in držiš rože, ki ti jih je dala teta. Rečeš si: "Ah, lepo te je spoznati." Stara si 12 let in počutiš se kot Patti LuPone. Te rože sem nesla domov, jih dala v vazo in strmela vanje. Potem mi ni bil všeč njihov vonj in želela sem jih spraviti iz hiše. Preprosto nikoli nisem bila oseba, ki bi ji bile všeč rože. Torej sem vsekakor morala opraviti veliko raziskav. Morala sem se zaljubiti v rože. Zdaj sem se odločila, da so dalije moja najljubša roža na podlagi raziskav, ki sem jih opravila. Elliot si tetovira rože — in veliko jih je redkih ali izumrlih. Zato sem šla na vsa ta različna mesta, kjer lahko slišiš o tem, zakaj roža izumira in kdo se trudi, da jo ohrani pri življenju in kje se nahajajo zadnji primeri svoje vrste. Toliko zanimivih stvari, ki se mi prej nikoli ne bi zdele zanimive. Ampak zagotovo sem odgriznila več, kot bi lahko prežvečila, ko sem mu namenila poklic cvetličarja.
Vaša naslovnica je edinstvena, saj jo je ustvarila oseba, s katero ste sodelovali že v času, ko ste ustvarjali fanovsko literaturo, Nikita Jobson. Je bila to vaša ideja ali ideja vašega založnika?
Res sem si prizadevala za to. Nikita je umetnica fanovske literature, s katero sem veliko sodelovala v fan bazi Harryja Potterja. Narisala je mojo prvo naslovnico za zgodbo The auction in je moja največja oboževalka na forumu AO3. Z leti sva postali sinonim druga za drugo. Narisala bo popolno naslovnico, ko jo bo pritegnilo nekaj v katerem izmed poglavij moje zgodbe. Ali pa bi narisala podobo brez konteksta, jaz pa bi zanjo ustvarila zgodbo. Vsekakor je ustvarjala za kopico drugih pisateljev in drugi pisatelji so pisali zgodbe, ki temeljijo na njeni umetnosti. Med nama je posebna povezava. Tudi moji dolgoletni bralci bodo brez dvoma veseli, da pri nakupu moje knjige ne podpirajo le mene, ampak tudi Nikito. To je naš jezik ljubezni, ki ga marsikdo ne razume, saj smo majhna skupnost.
Naslovnica je bogato zapolnjena z zeleno in vijolično barvo. Je bilo to nekaj, kar ste si želeli vi, ali je prišla ideja od kod drugod?
Vse to je sestavila Nikita. Nisem bila prisotna med začetnimi pogovori med založbo in Nikki. Na srečo so ji dali veliko svobode, da uporabi svoj lasten slog. Seveda je naslovnica videti drugače od tistih najbolj priljubljenih naslovnicah, na katerih se uporablja manj podrobnosti na obrazih ali več predlog ljudi. Dali so ji dovoljenje, da ustvari svojo podobo in to je preprosto čudovito.
Kot ste omenili, ima Nikita to bogato zgodovino v fanovski literaturi o Harryju Potterju in naslovnica romana Ne pozabi me kar malo spominja na Lilly in Rawsa. Je bila to posebna usmeritev, ki ste jo dali vi ali ekipa?
Ne. Vendar v glavnem junaku res vidim kanček Rawsa. Zdaj, ko ste to omenili, glavna junakinja na naslovnici ni ravno rdečelaska, kot Lily, vendar vidim, na kaj ciljate.
Brez dvoma je v tej zgodbi moč najti tudi kančen Reylo fanovske literature, ki smo jo omenili že na začetku?
Da, zagotovo je bila to zgodba, ki jo je navdihnil Reylo. Vem pa, da Adam Driver Nikki ne privlači preveč. Nisem ji dala smernic, a je sama pristopila k meni in me vprašala ali mora glavni junak biti podoben Adamu Driverju. Rekla sem ji: 'Ne, draga. Ni ti treba. Samo tako sem ga opisala v knjigi.' Zato v naslovnici brez težav vidim tudi Rawsa in Lily. To je res smešno.
Foto: Knjigarna Felix
Ljubi me, ne ljubi me ... ljubi me?
Ama Torres je optimistična poročna načrtovalka, ki ne verjame v zakon. Poroke pa se ji zdijo enkratne. Elliot Bloom je zamišljen cvetličar, ki cvetličarne sploh ne mara … Dokler se na njegovem pragu ne pojavi temnolasa deloholičarka, ki ima rada krofe.
Nekoč sta podnevi na dogodkih združevala moči, ponoči pa je Ama odkrivala umetelne tetovaže rož na njegovem telesu. Potem je Ama Elliotu strla srce in nikoli več ni govorila z njim.
Zdaj prirejata dogodek, ki bi lahko obema povzdignil ali pokopal kariero – toda nobeden od njiju ni prebolel tega, kar se je zgodilo pred dvema letoma. Zadevo zapleteta še nevesti, ki opazita očitno kemijo med Amo in Elliotom ter sta odločeni, da ju bosta povezali, ne da bi poznali njuno zapleteno preteklost. Ko pa gre poroka čisto po svoje, Ama in Elliot spoznata, da lahko nekatere stvari preživijo popolno katastrofo ...
Ni komentarjev:
Objavite komentar