Priljubljena avtorica romanc, ki se skozi vso kariero bori, da bi žanr romanc postal enakovreden vsem ostalim žanrom

Foto: Rakes and rascals

Anne Gracie je ena najbolj nagrajenih avstralskih pisateljic zgodovinskih romanc in bivša predsednica Romance Writers of Australia (2006–2008). Njen prvi roman Gallant waif, ki ga je izdala pod okriljem založbe Harlequin, je bil finalist za nagrado RITA za najboljši prvenec leta 2000 in je leta 2001 prejel nagrado Romance Writers of America (RWA).

Anne je svojo prvo knjigo napisala, ko je sama potovala po svetu. Prvotno je delovala pod okriljem založbe Harlequin, nato pa jo je pot zanesla k založbama Berkley (ZDA) in Penguin Australia. Njene knjige so bile prevedene v več kot šestnajst jezikov in vključujejo japonske izdaje mange, kar se ji zdi zelo kul.

Pri nas imamo prevedeni dve njeni knjižni seriji, in sicer Merridewove sestre, katero sestavljajo štirje romani Moj popolni zapeljivec, Moj popolni valček, Moj popolni tujec in Moj popolni poljub; na drugi strani pa imamo prevedeno še knjižno serijo Sestre Chance, katero sestavljajo tri knjige, in sicer Jesenska nevesta, Zimska nevesta in Spomladanska nevesta. Prepričana sem, da je med nami veliko ljubiteljic zgodovinskih romanc, ki ste že prebrale vseh sedem knjig, druge pa bomo to naredile v prihodnjih dneh, tednih, mesecih, letih.

Nam lahko poveste kaj o sebi?

Vzgojena sem bila v različnih okoljih – moji starši so oboževali potovanja, zato so izkoristili vsako priložnost za gibanje. Moj oče je bil ravnatelj šole (zelo strog) in tudi mama je bila učiteljica. Živeli smo v različnih majhnih podeželskih mestih v Avstraliji in tudi v tujini, na Škotskem, v Maleziji in Grčiji, tako da sem imela kar nekaj sreče, saj sem že v mladih letih spoznala veliko koščkov sveta. V družini so bili štirje otroci in jaz sem najmlajša med njimi za 10 let. Nikoli nisem načrtovala, da bom postala učiteljica, zato je bil šok, ko sem 'dobila klic', potem ko sem drugega otroka učila brati, ko sem bila še sama v šoli. Šla sem na univerzo v Melbournu in poučevala na različnih srednjih šolah v Melbournu ter na terciarnih ustanovah, kjer sem poučevala odrasle.

Kakšne so bile vaše bralne izkušnje med odraščanjem? Ste od majhnih nog radi brali ali ste branje vzljubili pozneje? Katera je vaša najljubša knjiga vseh časov in zakaj? Kako ste prišli do romanc?

Prebrala sem vse, kar mi je prišlo pod roke. Nismo imeli televizije, niso nam dovolili imeti niti stripov, vendar smo lahko brali knjige, ki smo jih želeli. Ves dan sem se igrala zunaj v grmovju, ponoči pa sem bila v glavi na Škotskem v 17. stoletju, ali v Rimski Britaniji, ali v Veliki Britaniji iz temnega veka, ali na kanadskem otoku, ali v svetovih znanstvene fantastike oziroma fantazije, pa tudi v Avstraliji v sodobnem času. Nimam najljubše knjige vseh časov. Moja hiša je polna knjig in vse svoje obrabljene stare ljubljene knjige imam na policah za računalnikom, tako da lahko pogledam gor in vidim knjige AA Milna, Enid Blyton, Rosemary Sutcliff, Henryja Treecea, Johna Wyndhama, LM Montgomeryja , Elyne Mitchell, Roalda Dahla ... Prve romance, ki so mi bile všeč, so bila dela Georgette Heyer, Mary Stewart in Catherine Gaskin, moja najstarejša sestra pa je imela zbirko del Lucy Walkers (avstralskih romanc), ki sem jih brala in oboževala, ko sem varovala njene otroke, ko sem bila najstnica. Vendar sem žanr romanc zares odkrila šele, ko sem pričela brati dela pisateljic, kot so Elizabeth Lowell, Amanda Quick ter Johanna Lindsey. Takrat sem pomislila, da je to žanr, v katerem želim pisati.

Ali menite, da je drugače, ker pišete za drug trg (predvsem ZDA in Anglijo), kot če bi pisali zgodbe za rodno Avstralijo? Se počutite bolj odmaknjeni od svojih bralcev, kot če bi živeli v ZDA ali Veliki Britaniji?

Če bi pisala predvsem za svoj lokalni trg, bi najverjetneje pisanje opustila že povsem na začetku svoje poti. V ZDA romantiko jemljejo veliko bolj resno kot v Avstraliji. In veliko bolj je cenjena. Na začetku moje poti v Avstraliji ni bilo nekega velikega zanimanja za izdajo romanc. Kar se tiče občutka oddaljenosti od bralcev, sploh ne. Mislim, da je internet naredil vse veliko bolj dostopno. Odkar smo tako povezani, imam veliko več povratnih informacij in veliko stikov s svojimi bralci.

Se vam zdi, da so romance kritizirane zaradi občasno nerealističnega prikaza glavnega junaka?

Mislim, da so romance deležne veliko kritik o nerealnih pričakovanjih, vendar je temu najverjetneje tako zato, ker so jih napisale ženske za ženske. Ljudje ne kritizirajo romanov moških z junaškimi liki, kot je Jack Reacher Leeja Childa ali Richard Sharpe Bernarda Cornwella, ali filmskih junakov, kot sta James Bond ali Indiana Jones – ker so nerealistični portreti moških – samo uživajo v fantaziji in pustolovščini. Mislim, da bi morali enako storiti za romantične junake. Tukaj smo vsi odrasli – malo zabave in domišljije ne škodi.

Kakšna se vam zdi, da bo prihodnost romanc? Mislite, da bo to ostal prevladujoč žanr v širši družbi? Zakaj da/zakaj ne?

Kdo ve, kaj se bo zgodilo v prihodnosti? Žanr sam se nenehno spreminja in širi in to počne ves čas, kar ga poznam – večina ljudi nima pojma o raznolikosti znotraj žanra. Tudi podoba založništva se hitro spreminja s pojavom enostavnega samo-založništva in vse vrste knjig, ki jih v preteklosti noben založnik ne bi izdal, zdaj pa pistajajo uspešnice – brez pomoči založnika. Mislim, da bodo romance vedno ostale prevladujoč žanr, predvsem zato, ker se vedno znova odkriva ter raste in spreminja s spremembami družbe. In tudi zato, ker je ljubezen in iskanje ljubezni globoko zakoreninjeno v človeški psihi. Sliši se kot kliše, a mislim, da je res, da romance govorijo v srca ljudi – vsaj tisti dobri.

Kako se je začela vaša pot pisanja zgodovinskih romanc?

Sama sem potovala po svetu in v državah, katerih jezika nisem znala govoriti, a so se v moji glavi pričele vrteti zgodbe. Pa sem začela pisati. Konec tistega leta sem prišla domov, trdno odločena, da bom poskusila izdati svojo knjigo. Med tem sem odkrila romance, se zaljubila v žanr in začela pošiljati rokopise založnikom. Sčasoma sem spoznala, da so romance iz obdobja regentstva (postavljene v čas Jane Austen) priljubljene, in ker sem odraščala ob Georgette Heyer in sem še vedno oboževala njene knjige, sem začela z zgodovinskimi romancami. To prvo knjigo sem prodala založbi Harlequin v Londonu.

Koliko časa ste potrebovali, da ste napisali svoj prvi roman?

Res ne vem. Pisala sem najrazličnejše stvari – raziskovala sem različne vrste pisanja. Prvi popolni roman, ki sem ga napisala, je bil roman za mlade odrasle, napisan ročno v seriji zvezkov, ko sem sama potovala po svetu. Nikoli ni bil izdan, ni niti natipkan. Moja prva zgodovinska romanca Gallant waif je bila moja prva objavljena knjiga.

V vašem prvencu, Gallant waif, ste bralcem ponudili precej nenavadnega glavnega junaka: z brazgotinami na obrazu in uničeno nogo. Zakaj ste se odločili za tako drzno odločitev?

Moje mnenje je, da je del fantazije močan, a ranljiv moški, ranjeni junak, bojevnik v kletki ... in ena ženska, ki ima moč, da mu pomaga, da ozdravi in nadaljuje s svojim življenjem. Fizična poškodba je pogosto simbol drugih, manj vidnih brazgotin. V romanu Gallant waif sta oba glavna junaka žrtvi vojne – Jack nosi vidne brazgotine, Kateine ​​brazgotine so nevidne, a nič manj resne. Ko zgodba napreduje, drug drugega rešujeta pred posledicami svojih poškodb – fizičnih, duhovnih in družbenih. To je zgodba o odrešitvi in ​​pomembnosti boja.

Sekundarni liki v romancah so pogosto tisti, ki pospešijo zaplet ali dajo več informacij o primarnih likih. Velikokrat se zgodi tudi, da zasenčijo glavne like. Vi ste znani po tem, da ustvarjate stranske like, ki močno pripomorejo k ustvarjanju globine in teksture. Kako zelo je pomembna 'igralska zasedba' pri pisanju romance?

Stranski liki so zame zelo pomembni. Kakšen smisel ima poskušati ustvariti junaka in junakinjo iz mesa in krvi in ​​ju nato obdati s kosi kartona? Ljudje, okolje in vzdušje prispevajo k moči domišljije. Kartonsko ozadje, kartonska domišljija. Ko ustvarjam lik, tudi majhen nepomemben, skrbno izbiram besede. Ponavadi se odločim za opis ali dialog, ali pa za eno vrstico, ki bo 'vrgla senco' na to osebo. Ko enkrat pride do te majhne geste ali posebnosti, ugotovim, da se preostali del tega lika preprosto pojavi v moji glavi, nekateri pa se neizogibno preprosto izlijejo na stranski tir. Nato zelo dobro razmislim o njihovi vlogi v zgodbi in o tem, zakaj jih imam, da jih obdržim na strani. V nasprotnem primeru bi imela na desetine stranskih likov, ki bi se prerivali za svoj prostor v zgodbi. Če na nek način pospešijo zgodbo, bodo živeli ... če ne ... se morajo posloviti. Zato se zavestno ne trudim izpopolniti sekundarnih likov – pravzaprav imam težave s tem, da poskušajo prevzeti vajeti v svoje roke. 

Foto: Rada berem romance

Kaj nam lahko poveste o knjižni seriji Sestre Chance?

Ta serija je bila mišljena, da vsako nevesto postavim v en letni čas, sama sem ji pravila 'sezonske neveste'. Vse skupaj se je začelo z romanom Jesenska nevesta, sledili sta knjigi Zimska nevesta in Spomladanska nevesta (zadnje Poletna nevesta pri nas še nimamo prevedene).

Kako ste ustvarili knjižno serijo Sestre Chance, ki se je začela z romanom Jesenska nevesta?

Knjiga se je, tako kot toliko mojih zgodb, začela z nekakšnimi napol budnimi sanjami, prizorom, ki se je vrtel v moji glavi kot film. Vključevala je ugledno, a obupano mlado žensko, ki je vlomila v dvorec in našla aristokratsko, na posteljo prikovano staro gospo. Več mesecev je to ostalo v moji glavi in ​​me obremenjevalo z vprašanji. Potem sem morala brskati, da sem našla zgodbo. Moja junakinja, Abby, je prva oživela – ona skrbi za druge, zaščitniška je, zvesta in silovita – in ko se je zgodba začela premikati, so se pojavila tudi druga dekleta, Jane, Damaris in Daisy. Všeč mi je, ko se liki na stran prelijejo popolnoma oblikovani, nimam občutka, da jih 'ustvarjam', bolj imam občutek, da jih srečujem.

Vaš roman Jesenska nevesta se začne v Londonu leta 1816. Glavna junakinja Abigail Chantry je guvernanta in zamuja, potem ko je svoj pol prostega dneva preživela v knjigarni, izgubljena v zgodbi – Menih –, ki jo je navdušila. Branje in še posebej užitki ob branju se zdijo ključna tema te knjige. Ne le, da Abby rada bere, ampak tudi drugim likom predstavi užitke 'vznemirljivih zgodb'. Ali ste se v tem romanu namerno poigravali z idejami o branju in užitku?

Na nek način. Mislim, da so ti trenutki v romanu delno tudi moja reakcija na nekaj, kar se je razvilo v družbi. Zelo veliko berem – romance in druge žanre ter leposlovje – vendar mislim, da v Avstraliji obstaja kulturno prepričanje, da mora biti branje resno, naporno. Enkrat sem bila v v knjigarni v Bendigu s prijateljem, ki je iskal knjigo. Samo čakala sem in brskala, ko so v trgovino vstopile tri mlade ženske. Očitno so imele težave pri izbiri knjige. Ena od njih je rekla: 'Seveda so mi všeč knjige, ki jih beremo v knjižnem klubu, toda enkrat si samo želim najti nekaj, kar je zabavno brati'. Kot da ljudje mislijo, da mora biti branje težko in 'vredno', vendar pa na drugi strani nimamo enakih idej o gledanju filmov. Seveda razlikujemo med umetniškimi filmi in čisto zabavo, vendar ljudi ni sram povedati, da so si šli ogledat lahkoten romantični film. Mnogi Avstralci bi raje umrli, kot priznali, da so prebrali romanco. Jesenska nevesta torej vključuje malce navihanega norčevanja iz romanov, ki so vredni branja, in prihajajo iz najrazličnejših žanrov.

Povejte nam kaj o svojem junaku, Maxu, lordu Davenhamu.

Max je moj tipičen glavni junak — alfa samec, ne pa alfa kreten. Za svoje skrbi — to počne od svojega osemnajstega leta, podedoval je naziv in kup dolgov. Žrtvoval je svojo mladost, da bi naredil tisto, kar je prav, in ponosen je, da je mož besede. Je pa le malo preveč vezan na dolžnosti, pozabil je živeti zase in ko ugotovi, da je hišo njegove tete prevzela sleparka, ki trdi, da je njena nečakinja — očarljiva sleparka, za katero nejevoljno priznava, da odlično skrbi za njegovo teto — to vrže vsa njegova prepričanja o sebi in o tem, kaj je prav, v kaos.

Kakšno je vaše delovno okolje?

Delam na treh mestih – doma v majhni neurejeni pisarni, polni knjig in papirjev, z grafikoni in kolaži zgodb na stenah. Moja miza je na sredini sobe z oknom na moji levi in ​​obrnjena sem proti steni knjig, ki vsebuje moje najljubše knjige iz otroštva in vse moje knjige Georgette Heyers. Pišem tudi v postelji na prenosnem računalniku, običajno pozno zvečer. Včasih se odpravim v lokalno knjižnico, kjer pišem ročno v zvezke, tako kot takrat, ko sem šele začenjala pisati. Običajno to storim, ko se mi zgodba zatakne – ugotovila sem, da mi pisanje na roko pomaga pri pisateljski blokadi.

Kakšen je videti vaš delovni dan, ko pišete?

Odvisno, kje sem v ciklu pisanja knjige. Ko začenjam, pišem kratke odlomke, zato najprej preverim e-pošto in družbena omrežja ter se ukvarjam s čim podobnim. Na začetku knjige veliko pišem z roko, zato se po preverjanju e-pošte odpravim v knjižnico, kjer pišem na roke – ali čečkam, kot temu rečem. V zadnji polovici knjige sem zjutraj najprej za računalnikom, e-pošta in družabni mediji so zmanjšani na minimum in ne morem se izogniti delu, ki je v nastajanju, zato ves čas delam na tem, ves dan in pozno v noč.

Kakšen je vaš proces pisanja?

Sem tako imenovana organska pisateljica. Imam dobro predstavo o tem, o čem govori zgodba, in nekateri prizori so mi resnično jasni v mislih – in vsak prizor, ki mi pride na misel (kar se pogosto zgodi, ko tonem v spanec ali se šele zbudim), bom takoj načečkala v zvezek. Če tega ne naredim, se ta misel oziroma ideja izgubi. Na računalniku svojo zgodbo pišem po vrstnem redu, ker me včasih lik preseneti in spremeni celotno smer zgodbe, tako da včasih prizori, ki sem jih načečkala, ne ustrezajo liku ali zgodbi. Pogosto dobim ideje za zgodbe ali prizore, ki nimajo nobene zveze z mojo trenutno zgodbo, a jih prav tako zapišem. Nekateri izmed njih so kasneje sprožili nove knjige. Pogosto naredim kolaž zgodbe – zbirko slik, ki so nekako povezane z zgodbo. Pomagajo mi, da se potopim nazaj v svet zgodbe. Ne delam ločenih osnutkov, ampak v neskončnost popravljam rokopis, sproti shranjujem različne različice in pogosto preizkusim različne različice prizora v ločenih dokumentih, preden končnega prilepim v rokopis. Potem, ko končam, se vrnem na celotno stvar, poliram, prilagajam in obrezujem zgodbo. Najboljša stvar, ki jo lahko priporočam pri urejanju, je, da zgodbo preberete na glas – ali pa naročite računalniku, da to stori namesto vas. To je odličen način, da opazite okorne stavke ali ponavljanje ali dolgočasne delčke. Na koncu zaprem oči in kliknem 'pošlji'.

Katera je vaša najbolj dragocena lastnina?

Imam nekaj stvari, ki jih cenim, ne nujno zaradi denarne vrednosti. Ker smo se tako pogosto selili, ko sem bila otrok, je bilo veliko mojih stvari podarjenih, zdaj pa sem kar malo kopičila vse, kar mi je prišlo pod roke.  Če bi mojo hišo zajel ogenj, bi verjetno zgrabil babičin usnjen kovček z družinskimi fotografijami v njem. Na drugi strani moje spalnice imam mojega ljubljeneta starega medvedka, ki me gleda z edinim preostalim očesom. In potem so tu še knjige, ki sem jih lahko obdržala iz otroštva, in moja prva izdaja knjige Georgette Heyers. In škatle s pismi iz časov, ko smo pisali pisma – bila sem plodna pisateljica pisem. Toliko je tega, da se ne morem odločiti za eno samo stvar.

Če bi si lahko kjer koli na svetu privoščili drugi dom, kateri kraj bi izbrali in zakaj?

Vedno sem si želela živeti in delati v Franciji – Parizu ali morda na obali Bretanje. Ali Grčija — ljubim Grčijo. Ali Združeno kraljestvo – tam je toliko krajev in prijateljev. Potem pa bi verjetno kupila hišo na plaži tukaj v Avstraliji in jo dajala v najem, medtem ko bi potovala v različne države. Veliko sem potovala in rada bi potovala še več, ne da bi bila vezana na en kraj.

Se vam je skozi leta zgodil kakšen neprijeten trenutek, ki se ga morda sramujete?

Ni najbolj neprijetno, toda tisto, kar sem pripravljena deliti, je čas, ko sem se prostovoljno javila, da odpeljem nekaj prijateljev v mesto na ogled čudovitega festivalskega ognjemeta. Avto sem imela le nekaj mesecev — bil je moj prvi avto, majhen rabljen rdeči mini — in ne da bi vedela, je registracija potekla. Sredi mesta, pravzaprav na osrednjem mestnem trgu, so me ustavili in policist mi ni dovolil, da z avtom odpeljem še en centimeter. Zavirali smo promet, zato je poklical še tri policiste in moj avto so potisnili na stran, počakati sem morala na avtovleko. Pravzaprav se mi je zdelo precej smešno, toda dva moja prijatelja sta bila zgrožena in se nista ravno zabavala. Seveda ognjemeta nismo videli.

Ali menite, da je sposobnost pisanja dar ali menite, da lahko pisatelji postanejo bolj spretni s trdim delom?

Nisem prepričana. Kot sem že rekla, je bila večina pisateljev najprej plodovitih bralcev in mislim, da je veliko tega, kar imenujemo 'spretnost' in 'nadarjenost', lahko posledica podzavestnega učenja ob branju vseh teh čudovitih knjig, ki nas obkrožajo. Mislim, da so nekateri ljudje rojeni pripovedovalci zgodb, prav tako pa verjamem, da lahko vsakomur koristi študij in praksa pisanja. In ne glede na to, kdo ste, ne glede na to, kako nadarjeni ali spretni ste, vedno bodo časi, ko bo pisanje čisto, trdo precepljeno. Zanimivo je, da se to vedno ne pokaže na končnem rezultatu.

Ali vse raziskave za svoje knjige opravljate sami?

Da, sama raziskujem. Ne morem obiskati vseh lokacij, ki jih uporabljam v svojih knjigah – nikoli se na primer nisem vozila po goratem severu Španije ali živela na ulicah Egipta, vendar sem bila v Španiji in Egiptu, v obeh primerih veliko preden sem postala pisateljica in imam spomine, iz katerih lahko črpam, ki so hranili moje pisanje v teh posebnih knjigah. Večina mojih knjig je postavljena v Združeno kraljestvo in tam sem bila že večkrat. Uporabljam tudi zemljevide, fotografije, popotniške dnevnike in pisma iz časa in kraja, pa tudi knjige in spletne strani.

Kako pomembna je za vas zgodovinska točnost? Ali menite, da je zaplet pomembnejši od zgodovinskega konteksta?

Vedno je potrebno ravnotežje. Mislim, da je pomembno pravilno začutiti čas in ne imeti zgodovinskih likov, ki delujejo ali govorijo kot sodobni ljudje. Se pravi, pišem za sodobno občinstvo, številni običaji in stališča tistega časa pa so sodobnim bralcem tuji. Po drugi strani pa so nekatera prepričanja o zgodovinski točnosti preveč poenostavljena in niso vedno pravilna – vedno so obstajali ljudje, ki niso ustrezali splošnemu vzorcu družbe, tako da dokler je dejanje ali zaplet verjeten v kontekstu časa mi to ustreza.