Foto: Facebook Kat Martin
Kat Martin je pisateljica, ki jo pri nas poznamo po trilogiji Srce, ki je izšla pri založbi Hiša knjig. Kat se je rodila v majhnem mestecu v dolini San Joaquin v Kaliforniji, obiskovala je univerzo na kalifornijski univerzi v Santa Barbari. Po diplomi se je usmerila v poklic nepremičnin, kateremu je posvetila več kot desetletje svojega življenja. Poročila se je z moškim, ki se je prav tako ukvarjal z nepremičninami in je napisal roman, a ga nikakor ni mogel prodati. To knjigo je oboževala. Pomagala mu je pri slovnici in črkovanju. Takrat je spoznala, da si tudi sama želi napisati svojo zgodbo.
Leto in pol kasneje je bil njen prvi rokopis zaključen. Imela je veliko srečo, saj je knjigo uspela razmeroma hitro prodati, luč sveta je namreč ugledala leto dni kasneje. Od takrat ni prenehala pisati in s številom napisanih knjig se je močno približala številki 100 (morda jo je že celo presegla). Pri nas smo se ravno včeraj razveselili prevoda zadnje knjige v trilogiji Srce, katero sestavljajo romani Častivredno srce, Ognjevito srce in Hrabro srce.
Pravite, da ste pisateljica postali po naključju. Nam lahko poveste kaj več na to temo?
Nikoli nisem razmišljala o tem, da bi postala pisateljica, dokler nisem spoznala svojega moža, L. J. Martina, ki je napisal svoj roman v žanru vestrna. Zgodba mi je bila zelo všeč. Pomagala sem mu pri urejanju, kar ni ravno njegova močna točka — slovnica, črkovanje, osnove. Bolj kot sem se ubadala s tem, bolj sem bila prepričana v to, da si želim napisati knjigo. V glavi sem vedno imela veliko zgodb, veliko sem tudi brala. Nenadoma pa sem se znašla med pisanjem svoje knjige, ne da bi se tega sploh dobro zavedala. Magnificent passage je bila moja prva knjiga.
Od izida vaše prve knjige leta 1988 ste napisali več romanc v različnih žanrih. Katera kategorija romanc vam je najljubša in zakaj?
Moj najljubši žanr je nedvomno romantični suspenz. Všeč mi je izziv ustvarjanja hitrih in zanimivih zgodb. Rada jim pomagam najti pot iz njihovih dilem. Všeč mi je tudi svoboda uporabe širšega nabora jezika, ki se razlikuje od pisanja zgodovinskih romanc.
Vam je težko ustvarjati like, ki nastopajo v vaših delih?
Moji liki se večinoma razvijajo iz zapleta. Potrebujem določeno vrsto moškega oziroma ženske, da povem zgodbo. Občasno začnem z glavnimi liki, potem pustim, da se liki razvijejo iz same zgodbe.
Imate občutek, da so knjižne serije večji izziv od samostojnih zgodb?
Moje zgodbe so tako različne, da imam veliko svobode. Všeč mi je pisanje o detektivih, nekdanjih vojakih ali moških, ki radi prevzamejo nadzor. Največji trik je najti pravo žensko, ki tem moškim likom pomaga povedati zgodbo.
Si radi orišete zgodbo preden začnete s pisanjem?
Preden začnem s pisanjem same zgodbe, si rada napišem kratko vsebino, takšno, kakršne običajno najdete na zadnjih platnicah. Včasih sem si rada napisala osnutek na 20. do 24. straneh. Zdaj za to nimam časa. Zdaj si zgodbo orišem na 5. ali 6. straneh, katere nato uporabljam, da ostanem osredotočena. Če bi imela več časa, bi si za vsako knjigo naredila 30-stranski osnutek.
Kako poteka vaš tipičen delovni dan?
Sem deloholik. To pomeni, da je zame vsak dan delovni dan. Razen če sem na konferenci ali na potovanju. Zjutraj rada naredim nekaj promocijskih objav, nato pišem vse popoldne. Ponedeljek, sreda, petek, grem v fitnes, potem delam promocijo in znova pišem.
Koliko časa vam vzame, da knjigo napišete od prve do zadnje strani?
Šest mesecev, če si ob pisanju želim tudi vsaj malo živeti. Rada svoje delo zaključim pred roki, ki mi jih postavijo založbe, da si lahko občasno privoščim odmore.
Kateri je najboljši del pisateljskega poklica?
Osebni izziv. Da lahko delam od doma, si sestavljam svoj urnik. Spoznavam na kupe zanimivih ljudi v poslu in zunaj njega. Vedno je odličen občutek, ko knjiga izpade tako, kot si želiš.
Imate svoje najljubše avtorje? Če je vaš odgovor da, kdo so in kaj vam je najbolj všeč pri njihovem delu?
Imam veliko število avtorjev, ki so mi ljubi. Sem požrešna bralka. Všeč sta mi Grisham in Nora Roberts, všeč sta mi Heather Graham in Cindy Gerard. Obožujem romantično skrivnostnost in napetost, občasno uživam v paranormalnih in literarnih romanih. Všeč so mi knjige, ki me spodbudijo k branju od prve strani. Nimam rada tistih del, kjer je potrebno prebrati tretjino knjige, preden te zgodba zasvoji.
Bi si želeli, da bi kakšen izmed vaših romanov dobil svojo filmsko priredbo?
Nenehno upam na to. Moje razmišljanje je vedno v obliki posameznih prizorov, zato mislim, da jih ne bi bilo težko pretvoriti v scenarij. Največji problem je, da so moje zgodbe malo preveč zapletene. To in prepričati produkcijsko hišo, da zgodbo popelje na velika platna.
Kaj bi svetovali drugim, ki si želijo napisati romanco?
Danes lahko to naredi vsakdo. Če je vaš cilj napisati zgodbo, jo objaviti na spletu in upati, da jo bo nekdo prebral, to tudi naredite. Obstaja ogromno priložnosti in pomoči za objavo vašega dela v samozaložbi. Če je vaš cilj preživetje, potem je to nekaj drugega. Tradicionalni založniki so najboljši način, da svojo knjigo postavite pred bralca. Vsak je majhen reklamni pano. Kljub temu vsekakor obstajajo načini, kako z digitalnim samozaložništvom zaslužiti veliko denarja. Nimam pojma, kako to narediti, nekateri avtorji pa znajo. Najboljša je verjetno kombinacija obojega.
Če bi lahko pisali v kateri koli drugi zvrsti, katero bi izbrali in zakaj?
Ne bi izbral ničesar drugega kot to, kar pišem zdaj — romantični suspenz. Všeč mi je, kar počnem zdaj. Če bi si želela pisati v drugem žanru, bi to tudi naredila. Po 40 zgodovinskih romanih, ki so vedno vključevali veliko suspenza, sem se odločila za spremembo in sem zgodovinske romance zamenjala za sodobne. To je bila moja odločitev in morala sem se boriti z založniki, da sem lahko to tudi uresničila. V predalu svoje pisalne mize imam še vedno svoj prvi rokopis, ki sem ga popolnoma spremenila in še enkrat napisala iz ničle. Upam, da bom nekoč zbrala pogum in ga ponudila na prodajne police.
S čim se radi ukvarjate, ko ne pišete?
Ker živim v Montani, zelo hriboviti, podeželski državi, zelo rada preživljam čas na prostem. Rada grem na taborjenje, ure in ure lahko preživim v gozdu. Seveda rada grem tudi v mesto, kjer svoj čas preživljam v hotelu s petimi zvezdicami in jem gurmansko hrano.
Z možem sta oba priznana pisatelja. Za večino gospodinjstev je en avtor na gospodinjstvo več kot dovolj. Kako lahko dva avtorja v gospodinjstvu, ki sta povrhu še poročena, uspeta?
Pravzaprav ima takšna situacija svoje prednosti. Imava iste prijatelje, potujeva na iste konference, zanima naju veliko istih tem. Zelo dobro tudi razumeva frustracije pisateljskega poklica, ki jih drugi ljudje težko razumejo.
Kako vam v vaših romanih uspeva premostiti tisti most med romanco in suspenzom? Se pri tem soočate s kakšnimi posebnimi izzivi?
Mislim, da je premoščanje teh dveh elementov zapleta tisto, zaradi česar je žanr romantičnega suspenza zelo težko pisati. Če pogledamo različne revije in spletne strani, namenjene romancam, lahko vidite, da romantičnemu suspenzu posvečajo malo pozornosti. Sama sem vedno pisala skrivnostne in napete zaplete, ki sem jih enačila z romanco, zato zame to ni bila velika spremembe. Tudi moje zgodovinske romance so vedno vsebovale velike zaplete, skrivnosti in seveda obilico romantike. Prepričati založnike, da ti dovolijo pisati v več kot enem žanru, je veliko večji izziv. Želijo, da še naprej delaš tisto, po čemer si znan. Sodobne romance sem pisala, ne da bi zanje imela kupca. Niti sanjalo se mi ni ali bodo kdaj ugledale luč sveta. Zanje nisem imela pogodbe. Prodala sem jih šele, ko so bili dokončani. Z drugimi besedami povedano sem se podala v neznano v upanju, da bodo moji bralci ostali z mano in mi dovolili, da jih popeljem v novo smer. Če je oseba nadarjena za pisanje, lahko ustvarja v katerem koli žanru.
Ni komentarjev:
Objavite komentar