Foto: Rada berem romance
Tomi Adeyemi stoji med dvema svetovoma. Ko je pretekli teden izšla njena knjiga Children of anguish and anarchy, je zaprla poglavje, ki se je začelo pred sedmimi leti, ko je prodala svoj prvenec Otroci krvi in kosti in zanj iztržila enega najboljših dogovorov, kar se mladinske literature tiče. V tem času se je uvrstila na sezname najbolj prodajanih avtoric, postala je založniška legenda, nagrajenka Time 100, pojavila se je na pariškem tednu mode, napisala scenarij in dopolnila 30 let. In, kar je morda najpomembneje, nigerijsko-ameriško perspektivo, ki je odražalo njeno družino, je ponesla do popularne literature.
V trilogiji Otroci krvi in kosti je bralcem predstavila Zélie, mlado dekle, ki se bori za premagovanje hudobnega režima in povrnitev čarovnije Orïshi, njeni opustošeni skupnosti. V tednih pred izidom zadnje knjige v trilogiji je pisateljica veliko razmišljala o tem, koliko stvari je med pisanjem knjig zadrževala v sebi. "Tega se nisem zavedala, dokler nisem oddala tretjega rokopisa, vendar sem nosila stres te trilogije sedem let, kolikor je trajalo, da sem jo napisala. Imam svojo veselo plat in ne bom rekla, da tega veselja ni bilo, vendar se nisem zavedala, kako močan je bil stres, dokler ni izginil," je med kosilom na Manhattnu novinarki revije Elle razkrila pisateljica.
Ko razmišlja o tem, kaj ta trenutek pomeni zanjo, se v njenih mislih pojavijo podobe vseh različnih krajev, na katerih je pisala. Vsi so bili videti in čutiti skoraj enako. "Spomnim se, kje sem pisala, preden sem uspela prodati svoj prvenec Otroci krvi in kosti. Spominjam se pisanja knjige Otroci kreposti in maščevanja. Či bi lahko s časovnim zamikom pogledali v preteklost, bi me videli v temni sobi, ker imam nekako vampirsko estetiko pisanja. Ko pišem, sem vedno sama," je dejala.
Njeni dnevi zdaj so polni različnih stvari. "Veliko je praznovanja, tukaj je moja skupnost, trudim se povezati s svojimi bralci na TikTok-u. Ponovno lahko odgovarjam na zasebna sporočila, zelo smo navdušeni nad prihajajočo turnejo podpisovanja in promocije knjig, ogromno se dogaja tudi s filmom, ki bo posnet po knjigi Otroci krvi in kosti. Ustvarjanje je bilo zelo samotna preizkušnja, skozi katero me je spravila skupnost, toda na koncu koncev sem morala vsako besedo zapisati na tiste strani," je dodala.
Zaključek trilogije za pisateljico pomeni tudi novo pot, po kateri se bo podala. Še vedno bo pisala, vendar najverjetneje ne več v žanru mladinske literature. Še vedno bo osvajala svoje oboževalce, a morda ljudje ne bodo ves čas vedeli, na čem točno dela. "Poznate občutek, ko na iPhonu vedno zmanjka prostora za shranjevanje, zaradi česar je potrebno izbrisati kup starih videoposnetkov? Toliko je tega, kar je zapustilo moje možgane. Pogledam te tri knjige in dejansko gre za dobesedno izven telesno izkušnjo. Toliko svobode je v mojem duhu in v mojih mislih," pravi.
Otroci kreposti in maščevanja je druga knjiga v trilogiji, ki je luč sveta ugledala leta 2019 in za predane bralce je bilo petletno čakanje na naslednjo knjigo zelo dolga doba. "Ves čas sem se borila z občutkom, da svojih oboževalcev ne želim pustiti čakati. Res sem jim hvaležna, saj so res zelo prijazni in so mi na vsakem koraku dali vedeti, da jim je mar zame. Bili so potrpežljivi, a so si seveda želeli nadaljevanja, zato sem bila končno vesela, ko sem lahko rekla 'tukaj je' tukaj je'. Končno je tukaj! Obstaja skupina ljudi, ki je bila na tem potovanju z mano sedem let, in potem je tu cela nova skupina ljudi, ki je pravkar odkrila prvo knjigo, prebrala drugo knjigo in se jim je zdelo, da ne morejo počakati nekaj tednov na novo knjigo. Zdelo se je, da me obkrožata dve skupini ljudi, ki sta razdeljeni na dva tabora," je iskreno priznala.
Pred kratkim je ravno zaključila s pisanjem osnutka svoje četrte knjige. Gre za njeno prvo knjigo za odrasle, ki se postavljena v sodoben čas, a vsebuje določeno mero temačnosti, ki preseneča celo njo samo. "Bojim se je. Glavne junakinje. Bojim se stvari, ki jih počne. Kljub temu razumem vsako njeno dejanje in sem mnenja, da sem tudi sama sposobna vseh dejanj mojih glavnih junakov. Moje knjige so zelo intenzivne, vendar se zdi, da je ve tej še nekaj veliko bolj intenzivnega, ker ker ne živijo v domišljijskem svetu, kjer je normalno, da potegneš svojo palico in razbiješ glavo najbližjega stražarja," je razkrila nekaj koščkov informacij svojega novega dela.
Ustvarjanje sveta z novimi liki je v Tomi zbudil novo stopnjo prilagodljivosti in nekaj več prostora za raziskovanje njenih zamisli. "Z vidika bralcev, o tem delu še ne vedo ničesar, rok oddaje rokopisa me še ne priganja, zato mi ta zgodba še vedno predstavlja moj mali varen notranji svet, v katerem se prebijam skozi to pustolovščino," je dejala.
Ko bo zaključila drugi osnutek, bo rokopis najprej romal v roke njeni agentki, nato pa naravnost k njenemu očetu, ki je bil vedno njen prvi bralec. "Za prvo knjigo, ki sem jo poskušala izdati, sem potrebovala štiri leta in pol, a so me vedno znova zavrnili. Nekdo me je vprašal, kako sem prepričala svoje starše, da so mi dovolili to narediti. Moj oče je bil ključ do tega, saj je prebral prvo knjigo in mi dal jasno vedeti, da je dobra, v nasprotnem primeru bi mi povedal, naj še delam na ideji, saj ne bi želel, da bi se osmešila s povprečno napisano zgodbo," se spominja.
Ta knjiga nikoli ni ugledala luči sveta (čeprav jo bo pisateljica nekega dne morda le pokazala svetu), vendar se je Tomi ob tem tudi naučila, da izdaja knjige vključuje veliko več kot samo pisanje. "Naučila sem se vsega o pisanju, urejanju, objavljanju, kako dobiti literarnega agenta, kako napisati pismo s poizvedbo. Čeprav se mi je takrat zdelo, da sem obsojena na neuspeh, saj sem prejela kar 63 zavrnitev s strani literarnih agentov, se mi danes zdi, da je bilo vse to moje vadbeno kolesje na poti do uspeha," je priznala.
Tomi Adeyemi je pisati pričela, ko je imela pet let. Odraščala je v Hinsdaleu v Illinoisu kot del tesno povezane družine z nigerijskimi starši. "Pred romanom Otroci krvi in kosti sem napisala veliko zgodbic, vendar nikoli nisem napisala zgodbe, ki ne bi temeljila le na kančku resničnosti, ampak bi se z njo počutila tudi resnično povezano. Ponosna sem na svoje nigerijsko-ameriške korenine," je dodala. Njeni liki imajo veliko lastnosti iz jorubskih prepričanj in tradicij, v katerih so bili vzgojeni njeni starši, vendar bitke v Orïshi odražajo tudi policijsko brutalnost, rasizem in zaporne kazni.
Trenutno pisateljica največ svoje pozornosti namenja dolgo pričakovanemu filmu, ki bo posnet po njenem prvencu, Otroci krvi in kosti, za katerega verjame, da bo omogočil še več ljudem, da se povežejo z zgodbo. Konec lanskega leta je bilo objavljeno, da bo režiserka tega filma Gina Prince-Bythewood. "Ona je najbolj mirna sila narave, ki sem ji bila kdaj priča in sodelovati z njo je bilo tako zabavno. Za naju bi rekla, da sva kot simbol jing in jang, ki sta se končno združila," pravi Tomi.
Medtem, ko ima Tomi enciklopedično znanje o svetu svojih knjig, ima na drugi strani Gina Prince-Bythewood sposobnost videti Orïsho na povsem nov način. "Gina je odlična v pripovedovanju globokih, zapletenih zgodb žensk, ki so na prvi pogled videti kot me, z neverjetnimi akcijskimi scenografijami in neverjetno kinematografijo. Občutek je božanski. Vse skupaj se zdi večje kot samo ustvarjanje tega projekta. Resnično sva usklajeni," je dodala.
Tomi kar poka od navdušenja, veselja in energije, a je takšna večino časa. Rada piše, a ima tudi vrsto drugih strasti. Manekenstvo je eno – nedavno se je udeležila tabora, ki ga je vodila Coco Rocha. Všeč ji je življenje v New Yorku, za katerega pravi, da se počuti kot ena izmed rib v akvariju. Je samska in hodi na zmenke. Rada drema in obožuje Central Park. "Smešno je, ker počnem ogromno stvari, a se mi zdi, da še vedno ne dovolj. Pogovarjam se s svojo sestro, prijatelji, hodim na zmenke, včasih kakšnega tudi odpovem," je razkrila.
V svojih dvajsetih je pisateljica dosegla stvari, ki bi jih večina ljudi v celotni karieri. Zdaj, ko je ta trilogija za njo, si želi spremembe. Zdaj ima druge prioritete. "Fitnes je zame zelo pomemben, to je eno od mojih svetišč. Cerkev je zame res pomembna. Plešem v kuhinji med kuhanjem jajc. Včasih sta bila prioriteta knjiga in rok. Zdaj je prednostna naloga v dnevu, kaj moram storiti, da poskrbim zase," je povedala.
To so stvari, zaradi katerih z navdušenjem zremo v prihodnost v pričakovanju, kaj vse še ta pisateljica lahko doseže. Premaknila se je skozi proces definiranja, kdo je kot oseba in kdo je kot ustvarjalka sveta Orïshe. "Jaz sem jaz in vsak dan počnem stvari, ki jih čutim. Kot pisateljica sem toliko časa preživela v tem notranjem svetu, da sem se počutila, kot da je to vsa moja vrednost na tem svetu. Toda rojena sem bila tudi za druge stvari. Tega vam pred tremi leti ne bi rekla. Takrat bi vam povedala, da je pisanje moja kariera, moj svet, moje vse. Zdaj tega ne morem reči. Sem neizmerno vesela in ponosna, trdo delam, sem zelo disciplinirana in se vedno trudim dati vse od sebe. Sem pa tudi zelo srečna in ponosna nase, na osebo, kakršna sem," je priznala.
Te spremembe so ji pomagale uvideti, kako veličastno je njeno delo. "Sem na mestu, kjer se lahko sprijaznim s tem, kako osamljen, lep, introvertiran in ponotranjen svet predstavljata umetniški in ustvarjalni proces, hkrati pa je pošiljanje te umetnosti v svet kot milijon valov v oceanu," je še dodala.
Ni komentarjev:
Objavite komentar