Foto: Instagram Felicia Kinglsey
Je nova zvezda knjižnega sveta, manjkajoči člen med deli Sophie Kinsella in E. L. James, glede na to, da lahko v njenih romanih najdemo modo, glamur, ljubezen, pa tudi seks: Felicia Kinglsey – psevdonim, za katerim se skriva italijansko dekle, rojeno v provinci Modena, po poklicu arhitektka – je avtorica priljubljenih ljubezenskih romanov v tem trenutku. Njen prvi roman Poroka iz koristi je bil predhodnik serije knjig v tako imenovanem žanru 'chick lit', s katerim je navdušila milijone italijanskih bralcev.
Številnim bralcem (ne le v Italiji temveč povsod, kamor so njene knjige prevedli) je bralkam predvsem všeč, da njene junakinje niso povzročiteljice težav ki samo čakajo, da jim bo nekdo uredil življenje, temveč v središče svojih zgodb postavlja neodvisna, pametna dekleta s kariero, ki se z življenjem soočajo pod lastnimi pogoji. Sodobne Pepelke, ki se zaljubijo v pirata in ne v očarljivega princa, v tako prepričljivih ljubezenskih zgodbah, da nam vzbudijo nova in zelo visoka pričakovanja.
Felicia, čez dan arhitektka, ponoči pisateljica. Imate skrivno življenje kot superjunaki!
V resnici sem svobodnjakinja, saj nobena izmed teh dveh dejavnosti nimata natančno začrtanih meja. Znam upravljati s časom in skrbno organizirati svoj dnevni red, hkrati pa mi uspe najti čas tudi za pisanje! Najtežje je uskladiti navdih: pridejo dnevi, ko imam morda več časa za pisanje, a nimam nobene dobre zamisli, zato se takrat posvetim nečemu drugemu.
Vaš prvi roman Poroka iz koristi je izšel v samozaložbi. Kaj vas je pripeljalo do te izbire? Je bil postopek težji kot izdati pri založbi?
Pravzaprav me je ravno možnost samozaložbe spodbudila, da sem začela resno pisati in sem dokončala zgodbo! Vedno sem pisala zase, za lastno veselje, a ker nisem imela končnega cilja, sem svoje projekte na koncu opustila na pol poti. Zavedanje, da lahko eno od svojih zgodb predložim bralcem, ne da bi bilo treba čakati na ocene tretjih oseb, me je motiviralo. Samozaložništvo in založništvo sta panogi, ki se med seboj razlikujeta, vsaka ima svoje prednosti in slabosti. V primeru samozaložbe moraš biti sposoben narediti vse neodvisno, torej pridobiti veščine na vseh področjih. Na drugi strani te tradicionalno založništvo vodi do primerjave z drugimi mnenji in pogledi, ki te prisilijo, da se poglobiš v to kar delaš in se sprašuješ kaj bo, še posebej, če zadeve delaš v povsem drugačni luči, kot vsi ostali.
Za promocijo svoje prve knjige ste spretno izkoristili promocijo od ust do ust ter prepoznavnost blogerjev in vplivnežev, zato je zelo lepo videti, da jim na koncu vsake knjige namenite zahvalne misli. Kako je svet družbenih omrežij povezan s svetom založništva?
Kot ste rekli, so pisci knjižnih blogov temeljni pri širjenju od ust do ust, kar je najboljša reklama, ki jo lahko ima knjiga! Okoli blogov, Instagram strani in Facebook skupin se zbirajo številni bralci, ki so na ta način vedno na tekočem z novicami in imajo priložnost med seboj razpravljati o prebranih romanih. Kdor podcenjuje moč spleta, se moti.
V romanu Due cuori in affitto ste se dotaknili teme o seksističnem in šovinističnem okolju, ki ne upošteva mnenj žensk, saj naj bi šlo za vaginalne ideje. Ste tudi vi doživeli podobno diskriminacijo kot Summer?
S Summer delava na zelo različnih področjih, ona v televizijskih projektih, jaz v arhitekturi, a verjamem, da so nekatera stališča transverzalna. Na mojo srečo nikoli nisem imela seksističnih izkušenj, saj so vsi moji sodelavci izjemno spoštljivi in vljudni ljudje, ki znajo delati v ekipi in doseganje cilja postavijo na prvo mesto. Vendar je to odvisno od konteksta: če je delovno okolje zelo tekmovalno, lahko nizki udarci omalovažujejo sodelavko samo zato, ker je ženska.
Koliko je v vaših delih avtobiografskega?
Popolnoma nič. Pisateljice smo vajeni dojemati kot ženske, ki pišejo svoj dnevnik in ga nato objavijo, kot da ne morejo pripovedovati drugega kot lastno zgodbo v obliki fikcije, a temu ni tako! Svoje zgodbe si izmišljujem iz nič. Nič ni avtobiografskega v vizažistki, ki se zaradi denarja poroči z angleškim vojvodom, nič z dekletom, ki v newyorški podzemni izgubi tristo tisoč dolarjev vreden čevelj in še manj skupnega imam z dvema tatovoma, ki morata vrniti izgubljen artefakt. Edina stvar, ki je morda povezana z mojo osebno izkušnjo, je 'rojeni smo kreteni', vendar je edina dotična točka te izkušnje dejstvo, da sem imela prijatelja oportunista, vendar mislim, da je to izkušnja, ki je skupna 90% ljudi.
Za razliko od mnogih romanov v žanru 'chick-lit' vaš vsebuje nenavaden element: seks. Močan, vroč seks, o katerem govorite na precej neoviran način. Vaše protagonistke so v tem smislu zagotovo zelo emancipirane, tako zelo, da si Riley v romanu Cenerentola a Manhatthan privošči zmenek za eno noč s svojim piratom, ki misli, da je lezbijka. Kako pomembno je po vašem mnenju svobodno govoriti o seksu, tudi za žensko, v našem času? Mislite, da se ženske želijo videti bolj puritanske, kot so v resnici?
V resnici pa je ravno chick-lit seks bil tisti, iz katerega so se razvili ljubezenski romani. Pred letom 2000 je ljubezenski roman bralca zaklenil iz spalnice, ker je bila to še vedno tabu tema, junakinja pa je morala biti romantična, ne da bi bila eksplicitna njena spolna želja. Trdno verjamem, da mora biti spolnost v romanih, ki jih pišejo ženske, eksplicitna, zagovarjana in povzdignjena. Gre za vprašanje ponovnega prilaščanja: moški so vedno pisali o seksu in jim vedno ploskajo kot poglobljenim raziskovalcem človeške intime, medtem ko je zaradi skromnosti ženska, ki piše o seksu, še vedno označena kot frustrirana. V mojih romanih seks ni glavna sestavina, pogosto seže krepko čez polovico romana, morda je le nekaj prizorov (in nikakor ne sodijo v podroben opis reproduktivnih vidikov), a je tam in obdržala ga bom. Če seks ni bil za ženske, zakaj potem me rojevamo otroke?
V romanu Prima regola non innamorarsi ste poskrbeli za zaplet, vreden trilerja Dana Browna. Kaj vas je spodbudilo, da ste stopili iz svoje cone udobja in 'razmišljali izven svoje cone udobja', kot bi rekli vaši liki?
Želela sem narediti nekaj drugačnega. Menim, da se mora avtor nenehno inovirati, tako zaradi intelektualne poštenosti do bralcev kot zaradi osebne spodbude. Zelo obožujem filme, ki govorijo o ropih, prevarah, tatvinah in velikih metih, in želela sem se preizkusiti v tej smeri, pri čemer sem izkoristila tudi znanje, ki sem ga pridobila med študijem arhitekture. Potrebovala sem dve leti raziskovanja, načrtovanja zgodbe (tiste o Casanovi, tistega o lovu na zaklad in tiste o ljubezenski zgodbi) in pisanja, a na koncu sem prišla do zgodbe, s katero sem zelo zadovoljna.
Kaj bi svetovali osebi, ki si želi napisati knjigo?
Tukaj je potreben ločen intervju! Lahko vam povem, da sem že na poti izmenjave nasvetov, ki izhajajo iz mojih izkušenj, in sem jih vse zbrala v stolpcu "Stvari za pisce" na svojem blogu http://www.feliciakingsley.com/.
Vaše knjige se vedno končajo s seznamom skladb, ki so spremljale pisanje romana. Če bi napisali seznam predvajanja svojega življenja, katere pesmi ne bi smele manjkati in zakaj?
Vsekakor veliko pesmi Florence+the Machine: nemogoče je izbrati, katere, ker so mi vse všeč!
Ni komentarjev:
Objavite komentar