Foto: Rada berem romance
Monica Murphy je ena redkih pisateljic, ki se lahko pohvali, da je bila del ponovne oživitve žanra romanc za odrasle. "Bila sem del tistega prvega vala," je dejala. A medtem ko so se tradicionalno objavljeni naslovi, kot je njena knjižna serija One week girlfriend, ki je nastajala med letoma 2013 in 2014, odlično obnesla v elektronski obliki, v tiskani obliki ni bila deležna večjega uspeha.
Pri nas Monice (z izjemo tistih, ki beremo tudi v tujih jezikih) še ne poznamo tako dobro, saj smo šele pred kratkim dobili prvi slovenski prevod katere izmed njenih knjig: Stvari, ki sem jih želela povedati, (a jih nisem). Njene knjige so prevedene v več kot deset jezikov, njena dela pa so se po svetu prodala v več kot dveh milijonih izvodov. Svoja dela je izdala pod okriljem založb in tudi v samozaložbi, svoja dela pa izdaja tudi pod imenom Karen Erickson.
Povejte nam nekaj dejstev o sebi, da vas bolje spoznamo.
Rodila in odraščala sem v Kaliformiji. Morda sem dva izmed svojih otrok poimenovala po siru (ne namerno). Zasvojena sem s kavo. Preveč časa preživim za pisalno mizo. Živim sredi ničesar.
Kako ste postali pisateljica? Se za tem skriva kakšna posebna zgodba?
Že kot otrok sem veliko brala. Ko sem bila najstnica, sem v domači omari v predsobi odkrila kup romantičnih knjig, ki so pripadale moji mami. Začela sem jih brati, jih resnično požirati in razmišljati, da si tudi jaz želim napisati knjigo. Poskusila sem. Napisala sem veliko bedarij, a nikoli ničesar nisem napisala od začetka do konca. Potem je prišlo življenje in svojo sanjsko službo sem postavila na stranski tir. Ko sem postala mama z dvema malima otrokoma, sem se odločila, da poskusim znova. Pod imenom Karen Erickson sem pričela knjige izdajati leta 2006. Začela sem pisati erotične romance, zdaj pa pišem seksi sodobne romance s kakšno občasno zgodovinsko romanco. Priznam, da je bilo težko, ko je izšla moja prva knjiga. Moje knjige so izšle le v elektronski obliki. Nihče ni vedel, kaj je e-knjiga. Vedno znova so mi govorili, da ne 'pišem' pravih knjig. Šele konec leta 2009 in v začetku leta 2010 je prišla revolucija e-bralnikov. In ko se je to razmahnilo, se je razmahnila tudi moja kariera. Nisem svetovno znana zvezdnica, imam pa srečo, da sem lahko pisateljica s polnim delovnim časom.
Vaše knjige sodijo v žanr romanc. Zakaj ste se odločili pisati romance za mlade odrasle?
Vse se je začelo kot poskus. Prebrala sem ogromno knjig za mlade odrasle in pomislila sem, da si tudi sama želim napisati nekaj podobnega. Potem me je dobesedno napadla ideja. Zgrabila me je za vrat in me ni hotela izpustiti. Začela sem pisati ... in zgodba se je kar izlila iz mene. Nastala je knjiga One week girlfriend. Odločila sem se za samozaložbo pod psevdonimom Monica Murphy, da vidim, kaj se bo zgodilo. Če bi spodletelo, ne bi nihče vedel, jaz pa bi lahko nadaljevala svoje dotedanje delo. Vendar ni spodletelo. Kar se je zgodilo, je bilo popolnoma nepričakovano. In super.
Zakaj ste čutili, da morate povedati zgodbo One week girlfriend?
Lik Fable Maguire je bil v moji glavi že leta — natančneje od leta 2009. Poskusila sem jo vključiti v romanco za mlade odrasle, a je iz tega nastala prava katastrofa. Nekaj let kasneje sem v lokalnih novicah zasledila zgodbo o učiteljici, ki je bila aretirana zaradi spolnih odnosov s svojim 17-letnim učencem in v meni se je porodila ideja. Mediji v veliki meri poskrbijo, da najstnik, ki v posteljo spravi odraslo osebo, izpade kot velik žrebec. Kot da je zadel tarčo in je zaradi tega nad vsemi drugimi. V resnisi pa so tudi oni žrtve, tako kot bi bila žrtev 17-letna najstnica, ki bi imela spolne odnose z odraslim moškim. Moji možgani so začeli brbotati, ideja se je začela oblikovati in ... imeal sem zaplet romana One week girlfriend.
Zakaj ste se odločili za psevdonim, ko pa ste že bili uspešna in uveljavljena pisateljica?
Kot sem že povedala, je bil zame to eksperiment, ki sem ga ovila pod psevdonim, kajti če bi spodletel, nihče ne bi vedel, kdo je zadevo napisal. Oboževala sem to zgodbo in sem verjela vanjo. Če bi se podala po tradicionalni poti objave, bi trajalo predolgo, zato sem jo izdala v samozaložbi. Ko sem izdajala pod imenom Monica Murphy, nisem uporabljala svojih ustaljenih virov. Za psevdonim sem na začetku povedala samo svojemu možu in prijatelju pisatelju. To je bil resnično moj skrivni projekt. Začela sem iz nič. Neverjetna podpora, ki sem jo prejela s strani neskončnega števila recenzentov, blogerjev in bralcev, je bila neverjetna in osupljiva. Resnično verjamem, da velik del uspeha romana One week girlfriend dolgujem njim. Psevdonim sem uporabila, ker je bil ta roman zelo drugačen od mojih običajnih del (Čeprav še vedno spada pod žanr romanc – rada imam dobro romanco, ne morem si pomagati). Ko izdam knjigo kot Karen Erickson, imajo bralci že določena pričakovanja. Po toliko letih v tem poslu so začeli od mene pričakovati določeno vrsto zgodb. One week girlfriend ni ena takšnih zgodb. Napisana je v prvi osebi, raziskovala sem občutljive in pogosto neprijetne teme, ki se jih Karen nikoli ne bi dotaknila. Tako je nastala Monica. Pravzaprav sem ustvarila psevdonim Monica Murphy pred nekaj leti, ko sem napisala kratko zgodbo za starega urednika, ki se je pojavila v antologiji grozljivk za mlade odrasle. Vznemirljivo je, kako je Monica uspela in res sem neizmerno hvaležna vsem, ki so mi pomagali na moji poti do uspeha. Počutim se blagoslovljeno, da sem lahko del te skupnosti.
Kaj je lažje napisati: prvo ali zadnjo vrstico?
Ne eno, ne drugo! Ampak mislim, da raje napišem zadnjo vrstico. Končati knjigo je zadovoljiv občutek. Takšen, ki se nikoli ne postara.
Kaj vam je bilo pri pisanju tega žanra najbolj všeč?
Znova sem se spomnila, kako je biti mlad. Časi so se morda spremenili, vendar vsi vemo, kako je imeti devetnajst let, hoditi na univerzo ali delati, biti sam zunaj, se družiti s prijatelji, hoditi z enim moškim. Vsi smo šli skozi to, zato se lahko vsi povežemo s temi zgodbami.
Kako bi opisali današnje bralce romanc?
Lačni so, imajo razpoložljive dohodke in obožujejo mehke platnice. Želijo si lepe knjige, ki bi jih dali v svojo lepo sobo in jih lepo fotografirali. Moja hči je stara 20 let, ona da vse na estetiko. Prav tako predstavljajo norme tega žanra. Tradicionalno so ljubezenske romane sestavljala tri dejanja, zadnje dejanje je bilo vedno tisto, katero bi lahko opisali kot 'veliki črni trenutek', ko se zdi, da je vse izgubljeno. Bralci tega razpada v tretjem dejanju ne želijo, pravzaprav ga sovražijo. Spreminjajo način, kako pisatelji razmišljamo in pišemo o svojih likih. Tiste tradicionalne založbe so bile strogo proti tem spremembam.
Kakšna je zgodba za to knjigo? Kaj vas je navdihnilo, da ste napisali roman Stvari, ki sem jih želela povedati, (a jih nisem)?
Naslov je bil prvi. To se mi ne dogaja pogosto, ampak vsake toliko časa najdem kakšen izrek ali misel in pomislim 'to bi bil odličen naslov za knjigo'. Vendar se mi v tistem trenutku niti sanja ne, o čem bo knjiga govorila. Na tem naslovu sem 'sedela' več LET! Potem pa sem jeseni 2020 videla fotografijo res čednega tipa v groznem puloverju. Videti je bil tako zelo aroganten in nesramno bogat. Vedela sem, da želim zanj napisati knjigo. Našla sem še eno fotografijo modela in vedela sem, da želim napisati knjigo o neverjetno bogatem moškem, ki v sebi goji zelo temačne misli. Oh, ime je prišlo od televizijskega voditelja na programu ABC. Nenehno sem gledala dobrega starega Whita v njegovih večernih ali nočnih poročilih in pomislila sem, kako bi to ime lahko naredila bolj privlačno, bolj seksi. To je bil moj lastni mini izziv.
Če bi se nekega dne zbudili v svetu, ki ste ga ustvarili v romanu Stvari, ki sem jih želela povedati, (a jih nisem), kaj bi najprej naredili?
Šla bi se družiti z Whitom, strmela bi v njegov lepi obraz, medtem ko bi me on žalil (ha, čudna sem. Mislim, da vse to izhaja iz tega, ker sem nekoč gledala American idol in bi Simonu Cowellu dovolila, da me s svojimi kritikami raztrga na koščke – nekaj kruto privlačnega je bilo v tem, kako je raztrgal vse tekmovalce). Nekaj časa bi uživala v njegovem razkošnem svetu. Šla bi potolažiti Summer in bi ji povedala, da bom jaz njena prijateljica. Čeprav mi najverjetneje ne bi zaupala in bi se v moji bližini obnašala skrajno previdno. Ne bi ji zamerila. Ubogo dekle ne more zaupati nikomur.
Kje ste pisali ta roman?
Napisala sem ga za mizo v moji pisarni, kar zveni zelo dolgočasno, kajne? Ampak dejstvo je, da ne pišem nikjer drugje.
Foto: Knjigarna Felix
Prva knjiga v seriji Gimnazija Lancaster.
Whita Lancastra je v moje življenje prineslo kot nevihto. Je temačen in divji, besen in okruten. Hladen in brezsrčen, neverjetno lep – kakor kipi, ki stojijo na vrtu naše gimnazije. Srečala sva se že – pri štirinajstih me je žalil na zabavi svojih staršev, nato pa sva si delila prve odrasle poljube. Od takrat me plaši in vznemirja – na vse najboljše in najslabše načine.
Na pročelju naše elitne gimnazije visi tabla z imenom njegove družine. Njegova družina je stara in nepopisno bogata, hkrati pa so njegovi predniki to šolo ustanovili. Zato je to njegovo kraljestvo. Na kampusu se vede grozno. Vsi ga obožujejo in se ga bojijo. Ga sovražijo in spoštujejo.
Besede, s katerimi me izziva, me žalijo in vznemirjajo. Pa vendar mi njegov vroči pogled ogreje kri, me napolni s hrepenenjem, ki ga ne razumem.
Ko se z Whitom neke noči znajdeva v težavah, se on postavi zame in me reši, zato ga pripeljem k sebi in oskrbim njegove rane. Samo za hip se prepustim, dovolim, da me odnese trenutek in me zavede – Whit pa sredi noči pobegne in s seboj vzame moj dnevnik.
Zdaj hrani vse moje najtemnejše skrivnosti – vse stvari, ki sem jih želela povedati, pa jih ne smem – in grozi, da jih bo razkril celotni šoli. Zato moram skleniti dogovor z Whitom. Dogovor, zaradi katerega mu bom za zaprtimi vrati prepuščena na milost in nemilost …
Ni komentarjev:
Objavite komentar