Foto: Rada berem romance
Dobre ženske ne moreš obvladati. Vsaj ne v romanih kanadske pisateljice K. A. Tucker. Avtorica uspešnic Deset kratkih vdihov, Zakopana voda in Preprosto divji je prava strokovnjakinja za pretresljive sodobne romantične zgodbe o vzdržljivih ženskah, ki morajo biti osebne bitke, da bi našle pot do prave sreče.
V novem prevodu njenega romana Dokler ne zbledi, ki ga bomo lahko kupili po 7. februarju, bomo sledili zgodbi natakarice na postajališču tovornjakov in mami samohranilki Catherine, ki se poskuša skriti pred zloglasnim slovesom, ki ji ga je pripisalo majhno mesto, v katerem živi. Enostavno, dolgočasno življenje je vse, po čemer hrepeni. Privlačen hokejski superzvezdnik? Ne, niti v njenih najbolj norih sanjah. Ko naključno srečanje v megleni noči poskrbi, da slavni športnik postane njen dolžnik, se Catherine ne more otresti občutka, da si ga ne zasluži – njegove pozornosti, prijateljstva ali ljubezni.
V nadaljevanju vam ponujam intervju s to priljubljeno pisateljico, ki nas je z marsikatero izmed svojih zgodb spravila v jok (vsaj mene je).
Kaj nam lahko razkrijete o romanu Dokler ne zbledi?
Vesela sem, da bo ta knjiga kmalu tudi v vaših rokah. Upam, da vam bo všeč tako kot meni. Na kratko, govori o mladi mami samohranilki, ki se težko prebija skozi življenje, nato pa nekega dne reši življenje slavnemu hokejistu in se znajde v središču medijskega pompa in ljubezenski zgodbi, čeprav se temu poskuša izogniti.
V zahvali tega romana ste zapisali, da ste to zgodbo preprosto morali napisati in se zelo razlikuje od vaših preteklih del. Zakaj ste jo morali napisati? Po čem se razlikuje od vaših preteklih del?
Zadnjih nekaj let, preden sem napisala ta roman, sem se podala v nekoliko drugačne vode, najprej z napeto romantično serijo Zakopana voda, temu pa je sledila temačna, zapletena in napeta zgodba He will be my ruin, v katero je bilo vključenih kar nekaj neprijetnih likov. Uživam v mesnatejših in resnejših zgodbah, vendar to lahko predstavlja večjo obremenjenost za mojo ustvarjalnost. Toliko časa preživim zakopana v raziskovanje in se odločam med 'kaj bi se lahko zgodilo' in 'kaj se bo zgodilo', da se včasih počutim zadušeno. Povežite to s temačnejšimi podtoni, ki naravno prihajajo z napetimi zgodbami in vse skupaj postane precej izčrpavajoče. Ko sem zaključila roman He will be my ruin, sem morala napisati zgodbo, v kateri sem svoji ustvarjalni strani dala malce odmora.
Pa si podrobneje poglejmo vašega glavnega junaka Bretta. Je bogat, slaven in ima visok status. Lahko bi mu pripisali lastnosti arogantnega in razvajenega bogataša, a tega niste storili. Zakaj?
Pri vsaki knjigi porabim veliko časa za razvoj zanimivih, večdimenzionalnih likov. Ko se lotim pisanja, že imam dobro idejo o tem, kakšni bodo liki, toda v resnici zaživijo šele takrat, ko na računalniški zaslon prelijem prve besede. Pogosto so liki tisti, ki narekujejo, kam gre zgodba. Pri Brettu sem že od začetka vedela, da želim očarljivega, prizemljenega junaka. Želela sem ustvariti moškega, v katerega se bralci zaljubijo v prvem trenutku, ko ga spoznajo. Želela sem pokazati, kako je lahko moški seksi in privlačen, hkrati pa tudi dober. Glede na pretekle izkušnje je Cath to potrebovala. To je že splošno razširjeno mnenje v družbi –bogastvo in status sta enaka aroganci– v medijih je toliko primerov, zaradi katerih se to mnenje zdi resnično. Vendar verjamem, da se lahko človek izogne pastem, ki prihajajo z bogastvom in statusom, če je vzgojen tako, da sprejme ponižnost in empatijo (ko že govorimo o likih, je bilo ključnega pomena, da sem Brettove starše razvila na način, ki je dopolnjeval to idejo).
Povejmo še nekaj o odnosih, ki ste se jih dotaknili v romanu, od družinskih do romantičnih, od prijateljskih do sovražnih. Ko začnete s pisanjem, imate vse te odnose že jasno začrtane ali pa so liki tisti, ki vas presenetijo in popeljejo na določeno pot?
Skoraj vedno me moji liki presenetijo. Kot sem že večkrat omenila, moji liki oživijo med pisanjem. Večina mojih pregledov in urejanj besedila se zgodi, ker se mi liki ne zdijo pravi – njihova motivacija, njihova interakcija, njihove izbire preprosto niso ustrezne. Ne zdijo se mi dovolj realistični ali edinstveni.
Ko že govorimo o likih, ali vas je med pisanjem romana kateri izmed njih še posebej presenetil?
Cathina najboljša prijateljica Misty je bila zame največje presenečenje v tej knjigi. Ne da bi se spuščala v podrobnosti, ki pokvarijo zgodbo, iskreno nisem bila prepričana, kako se bo odzivala na določene situacije. Potrebovala sem, da sprejema odločitve, ki so bile zveste njenemu letečemu značaju, a hkrati sem morala poskrbeti, da se je tudi ustrezno razvila kot oseba.
Bo roman Dokler ne zbledi samostojna knjiga ali del serije?
Roman je napisan kot samostojna zgodba, vendar obstaja možnost za nadaljevanje. Vedno sem previdna pri spreminjanju samostojnih knjig v serije, ker je tveganje novih zapletov veliko. Iz tega razloga sta seriji Deset kratkih vdihov in Zakopana voda sestavljeni iz več samostojnih romanov (vsaka knjiga predstavlja nov glavni par). V tem primeru je glede na Cathino preteklost in način, kako se roman konča, mogoče marsikaj narediti s kakšno dodatno zgodbo.
Pa malce obrnimo stvari. Katere zvrsti knjig vi najraje prebirate?
Najpogosteje se nagibam k fantaziji, romantični napetosti in sodobni romantiki, vendar se poskušam ne omejevati na določene žanre. Če mi nekdo reče naj preberem ta in ta zgodovinski roman, ga bom prebrala. Vsemu bom dala priložnost. Moja velika stvar je, da potrebujem močno romantiko v vsaki zgodbi. Vseeno mi je, ali je romanca med običajnimi ljudmi, morilci, škrati, vilini ... Potrebujem romanco, vpleteno v trden zaplet. Zato se pogosto obotavljam pri izbiri trilerjev in drugih napetih zgodb. Ne glede na to, kako osupljiva sta lahko zaplet in zgodba, brez romantike se me vedno poloti občutek, da nekaj manjka.
Vaše zgodbe dajo človeku, predvsem ženskam, občutek, da je vredno čakati na 'tistega pravega'. Ob katerih knjigah je vas preplavil ta občutek?
Prva (in najbolj epska) romanca, ki sem jo prebrala med odraščanjem, je bila ljubezenska zgodba Anne Shirley in Gilberta Blytheja v romanu Ana z Zelene domačije. Začelo se je preprosto in iskreno: deček vleče deklico za kitke in jo kliče korenček; dekle prezira fanta, ker cilja na njeno ranljivost. Toda z leti je njun odnos prerasel v globoko prijateljstvo in nato globoko ljubezen. Čeprav ju je življenje zaneslo v različne smeri (in v različne odnose), sta vedno našla pot nazaj drug k drugemu.
Se spomnite prve knjige, ki vas je spravila v jok?
Skoraj prepričana sem, da je bil to roman Wilsona Rawlsa, Where the red fern grows. Prebrala sem jo za šolo. In kot da knjiga ni bila dovolj, smo si potem v razredu ogledali še film. Bili smo hlipajoča skupina otrok, ki smo jokali zaradi mrtvih psov. Nisem prepričana, kaj je mislil naš učitelj.
Kateri je vaš najljubši del procesa pisanja?
Popravljanje in urejanje. Vem, da se to sliši noro, toda ker doslej še nisem našla ustreznega procesa, da bi si orisala zgodbo, preden pričnem s pisanjem, je pisanje prvega osnutka boleče. Toda v fazi urejanja postavim temelje za zgodbo.
Kaj storite, ko se vam zgodba zatakne in ne veste, kaj bi še napisali?
Začnem brati od začetka in iščem točko, kjer sem z zgodbo zašla. Ko se mi zatakne, je to vedno zato, ker sem nekje na poti zapeljala zaplet ali like (ali oboje) v napačno smer. Včasih tega ne vidim in se moram za nekaj dni ali tednov umakniti. Pretirano berem knjige in občasno gledam Netflix. V bistvu se pustim potopiti v domišljijo nekoga drugega, da ponastavim svojo, ki se običajno vrti in je v nasprotju s kritično mislečo stranjo mojih možganov.
Ali obstaja nekaj, za kar veste, da ne bi nikoli napisali – na primer grozljivka ali knjiga iz perspektive kuhinjskega korita?
To dvoje zveni kot eno in isto: Perspektiva kuhinjskega korita: grozljivka. Spomnim se, kako sem ležala na plaži v Punta Cani in brala roman The lovely bones pisateljice Alice Sebold (v resnici ni branje za plažo). Takrat še nisem imela otrok, a zgodbo o ugrabitvi in umoru otroka je bilo vseeno težko prebaviti. Zdaj, ko imam otroke, brez dvoma vem, da nikoli ne bi mogla napletati zgodbe s to tematiko, ker si na tem mestu nikoli ne želim predstavljati sebe. Ko bodo moji otroci odrasli, se bo moja perspektiva morda spremenila, toda za zdaj … to je zame težka meja.
Ste ena tistih pisateljic, ki je preko družbenih omrežij v nenehni povezanosti s svojimi bralci. Radi preživljate čas na družbenih omrežjih ali je to nujno zlo?
Oboje (smeh). V današnjem času je prisotnost na družbenih omrežjih zelo pomembna. Tukaj lahko bralce obveščaš o prihajajočih izidih. To je tudi način, da te spoznajo na bolj osebni ravni. Mislim, da je to pomembno. Bralci želijo videti več kot le 'kupite mojo knjigo'. Zame je to odličen način povezovanja z bralci in avtorji. Pisanje je zelo izolirana kariera, vendar se zaradi družbenih medijev nikoli ne počutim same. Vendar sem se naučila, da si je treba postaviti meje. Po svojih najboljših močeh odgovarjam na objavljena vprašanja in sporočila (polovično) pravočasno, vendar ne morem preživeti svojih dni z odgovarjanjem na vsak komentar in brskanjem po svojem viru novic na Facebooku, da bi bila vključena v vsakdan vseh ljudi. Tako nikoli ne bi uspela napisati nobene knjige!
Foto: Galarna
Catherine Wright, štiriindvajsetletna natakarica na postajališču za tovornjake in mati samohranilka, ima preprosta cilja: zagotoviti srečno življenje svoji petletni hčeri in nikoli več biti glavna tema obrekovanj v Balsamu v Pensilvaniji (3.000 prebivalcev zunaj turistične sezone).
Neke meglene noči pa Catherine na samotni cesti, ko se vrača s spodletelega zmenka, reši življenje nekemu moškemu. Šele po prihodu policije izve, koga je rešila: Bretta Maddena, hokejsko ikono in ljubljenca medijev.
Catherine je že doživela svojih 15 minut slave in niti najmanj si ne želi, da bi bila njena preteklost spet v središču pozornosti, le da tokrat na nacionalnem prizorišču. Zato skriva svojo identiteto. In uspeva ji. Nekaj časa. Toda ko na pragu hiše zagleda moškega, ki ga je rešila in ki se ji želi zahvaliti, se vse spremeni.
Med njima se takoj vzpostavi povezava, ki je bolj naelektrena kot vez dveh ljudi, ki sta zgolj preživela travmatičen dogodek. To je nekaj, česar nihče od njiju ni pričakoval. Nekaj, za kar Catherine ni prepričana, da lahko prenese, nekaj, čemur se boji zaupati. Kako dolgo se lahko namreč izjemen moški, kot je Brett, zanima za običajno žensko, kot je Catherine ... preden iskra ugasne?
Ni komentarjev:
Objavite komentar