Foto: Instagram Kristina Moninger
Kristina Moninger se je rodila leta 1985 v Würzburgu in otroštvo preživela v majhni vasici na podeželju, kjer z možem in njunima dvojčkoma živi še danes. Po končanem izobraževanju je opravila še tečaj za prevajanje. Njena največja strast je pisanje. Uspešno je izdala že več kot deset romanov in si ustvarila veliko bazo bralcev, ki obožujejo njene knjige. Če je ne najdete za mizo, kjer pridno piše, jo boste verjetno našli za knjigo ali v naravi z družino in psom. Svojo pisateljsko pot usklajuje s prevajanjem.
Sodelovala je v različnih antologijah, izdala pa je tudi knjižno serijo Lom valov oziroma Breaking waves, po kateri je najbolj znana in katere prevodi prihajajo tudi k nam. Kristina ima močan in tesen odnos s svojimi bralci preko družabnih omrežij, zelo rada pa sodeluje na različnih knjižnih festivalih v Nemčiji. Številni Kristino in njena dela postavljajo ob bok priznanim imenom iz knjižnega sveta, kot sta Colleen Hoover in Taylor Jenkins Reid.
Se lahko na kratko predstavite ljudem, ki vas (še) ne poznajo?
Letos bom praznovala 40. rojstni dan, sem mama11-letnih živahnih dvojčkov. Nora sem na knjige, branje in pisanje.
Se lahko opišete s tremi besedami?
Zelo težko sem kratka ... Moja mama je vedno govorila, da sem nenormalna, ustvarjalna in malo kaotična.
Katere so vaše prednosti in slabosti?
Mislim, da sem zanesljiva, poštena in dobro sočustvujem z drugimi. A žal sem tudi zelo nepotrpežljiva in se stvari včasih lotevam preveč pesimistično. Delam na tem.
Katerih lastnosti pri ljudeh ne marate?
Nepoštenosti, zavisti in arogance.
Ste vedno bolj priljubljena in uveljavljena avtorica. Kaj točno dela vaše zgodbe posebne? Kaj vam pomenijo vaše zgodbe?
Moje zgodbe obravnavajo teme, ki so zame pomembne in ki so – po mojem mnenju pomembne tudi za družbo – na primer v knjigi Eigentlich nur dich (op. prev. Pravzaprav samo ti) opisujem posledice dogodka, ki je nekomu spremenil življenje, pa tudi, kako se soočiti s tem, da navzven nismo več popolni v svetu, ki je lahko zelo površen. Ne želim samo povedati preproste ljubezenske zgodbe, ampak želim bralca vedno spodbuditi k razmišljanju. In upam, da mi bo to tudi uspelo. Ko pišem knjigo, ne razmišljam ali bo kakšna stvar dobro sprejeta, teme vedno izhajajo iz mojega čustvenega sveta ali lastnih področij zanimanja. Zame mora imeti dobra knjiga učinek, da si jo kot bralci še dolgo zapomnimo. To pričakujem tudi od svojih romanov.
Ste od nekdaj vedeli, da si želite pisati knjige? Kateri je bil tisti ključni trenutek, ko ste si rekli, da je prišel čas za izdajo knjige?
Vedno sem rada pisala in v glavi sem imela nešteto idej, vendar so bile to bolj kratke zgodbe in pesmi. Nič, kar bi želela objaviti. Zares sem začela pisati med študijem prevajalstva. Naučila sem se neverjetno veliko o svojem maternem jeziku in ugotovila, da si resnično želim napisati daljšo zgodbo – roman. Vendar pa obstaja zelo žalosten razlog, da sem napisala svojo prvo knjigo Nur eine Ewigkeit mit dir (op. prev. Samo večnost s teboj). Knjigo sem napisala za svojo mamo po njeni nenadni smrti. Osnovna ideja in nekaj strani je že bilo, a se je šele kasneje zares pokazal pomen te zgodbe.
Vas družina in prijatelji podpirajo ali sploh ne vedo, da pišete?
Družina in prijatelji me zelo podpirajo. Priznati moram, da je le majhna skupina ljudi vedela, da pišem, dokler ni postalo jasno, da se je našla založba, ki je bila pripravljena izdati moj prvi roman. Nekako sem želela najprej imeti vse črno na belem, preden sem razkrila, kaj počnem.
Katere tri stvari bi vzeli s seboj na samotni otok?
Če gre res za samotni otok, potem tja sploh nočem iti! Zapuščeni otoki niso moja stvar. Preveč uživam v družbi ljudi in živali, poleg tega pa me je preveč strah. Če bi že morala iti, pa bi si končno vzela čas, da bi lahko prebrala knjige Gospodar prstanov ter Vojna in mir.
Klasično vprašanje z zvijačo: ali ste ljubiteljica elektronskih ali fizičnih knjig?
Pravzaprav imam rada tiskane, rada pa berem tudi elektronske knjige. To je odličen način, da s seboj na dopust vzamem pol knjižnice, ne da bi se ob tem morala odpovedati preostali prtljagi.
Od kod črpate ideje za vaše zgodbe?
Mislim, da izhajajo podzavestno iz izkušenj, iz stvari, ki me zanimajo, in iz zelo velikega dela domišljije, ki živi v meni.
Foto: Rada berem romance
Koliko vaših lastnik lastnosti vključite v junake iz svojih knjig?
Liki, videz in večinoma življenjske razmere mojih protagonistov so izmišljeni. Je pa seveda v mojih romanesknih junakih veliko lastnih čustev in občutkov.
Koliko časa vam vzame, da napišete knjigo od prvega stavka do končne različice?
Samo pisanje zgodbe mi vzame običajnih devet mesecev.
Je pri pisanju kaj, čemur dajete velik poudarek? Morda kakšni tradiciji ali izjavi?
Da, potrebujem kozarec hladnega mleka in čokolado. In vedno nosim s seboj majhen zvezek in nahrbtnik, če se mi kaj zgodi in nimam prenosnika pri roki, lahko ideje zapišem v zvezek.
Obstaja kakšna skupin ljudi, kateri bi odsvetovali vaše knjige?
No, moje knjige niso primerne za velike oboževalce trilerjev, ker niso dovolj krvoločne. Drugače pa se naj ljudje kar opogumijo in jih vzamejo v roko.
Vaša prva knjiga je izšla leta 2016, zdaj jih imate že več kot deset. Kaj se je skozi čas za vas spremenilo? Kaj bi si želeli za prihodnost?
Osebno se je zame v tem času veliko spremenilo, ne navzven ampak od znotraj. Pisanje mi je pomagalo prebroditi zelo težko obdobje v mojem življenju. Ni mi pomagalo povsem premagati žalosti, vendar mi je pomagalo, da sem se s situacijo bolje soočila in jo lažje premagala. Za prihodnost samo upam, da bodo bralci še naprej uživali v branju mojih knjig. Dokler bodo brali, tako dolgo jim bom lahko ponujala svoje zgodbe.
Kateri avtorji so vaši vzorniki? Koga si želite spoznati? Ste morda že srečali katerega avtorja, ki vas je navdušil s svojimi knjigami?
Na svoji poti sem spoznala kar nekaj avtorjev, ki jih zelo cenim in jih zaradi njihovega dela tudi zelo občudujem. Würzburški avtorji so res odlična skupina in seveda moji kolegi iz FeuerWerkeverlaga.
Če bi lahko enemu avtroju/avtorici (živemu ali mrtvemu) zastavili eno vprašanje, koga bi izbrali in kaj bi to osebo vprašali?
Rada bi spoznala Jodi Picoult in jo vprašala, kako ji uspe prenesti občutek, da je doživela vse, kar je opisano v vsaki od njenih zgodb.
Skupaj z drugo avtorico ali avtorjem morate napisati knjigo. Koga bi izbrali?
Težko je izbrati samo eno osebo izmed vseh velikih avtorjev, ki jih imamo v Nemčiji. Ampak mislim, da bi si lahko predstavljala, kako ustvarjam z Barbaro Leciejewski. Ima neverjetno odličen slog in sva na isti valovni dolžini.
Katera je najbolj čustvena izkušnja, ki je povezana z izdajo vaših knjig?
Takšnih izkušenj je bilo veliko. Vedno je neverjeten občutek, ko prejmem kakšen zapis bralca in mi povedo, da so se jih moje knjige dotaknile ali, v primeru knjige Nur eine Ewigkeit mit dir (op. prev. Samo večnost s teboj), da jim je knjiga pomagala premagati žalost. Zato ne želim izpostaviti enega samega dogodka. Zame kot avtorico je najlepše, če dobim poštene, lepe povratne informacije. To je najboljša nagrada za moje delo.
Katero vaše delo vam je najbolj pri srcu oziroma vas je pri pisanju prignalo do čustvenih meja in zakaj?
Vsaka knjiga me je po svoje popeljala na vrtiljak čustev, saj osebna čustva pri meni vedno igrajo pomembno vlogo. Osebno najtežja, a tudi najbolj zdravilna je bila zagotovo moja prva knjiga Nur eine Ewigkeit mit dir (op. prev. Samo večnost s teboj). Velik izziv mi je bila tudi knjiga Hundert kalte Winter (op. prev. Sto mrzlih zim), ker je tema zgodbe darovanje organov pri otrocih. Preprosto srce parajoča zgodba v pravem pomenu besede.
Kaj bi radi sporočili svojim bralcem?
Predvsem pa se jim želim zahvaliti, ker brez bralcev moje zgodbe ne bi imele občinstva in bi žalostno obstajale v virtualnem predalu mojega prenosnika. Mislim, da je branje izjemno pomembno in zelo sem hvaležna, da se bralci zanimajo za moja dela. Upam, da bodo moje knjige še naprej ljudem v navdih.
Foto: Knjigarna Felix
Zbirka Lom valov – srce parajoče ljubezenske zgodbe z napetimi konci.
Pet prijateljic. Štiri ljubezenske zgodbe. Neizmerna krivda.
Avery, Isabella, Odina, Lee in Josie so mlade, divje najboljše prijateljice, vse odkar so se spoznale med tečajem deskanja na otočku ob obali Južne Karoline. To je najboljše poletje njihovega življenja – dokler Josie nenadoma ne izgine brez sledu. Nihče ne ve, kaj se ji je zgodilo, dokler se čez deset let ne pojavi sled …
Avery se vrne na otok kot slavna, a izgorela rokovska zvezdnica, da bi prebolela neuslišano ljubezen do kolega iz skupine Jaka. Nikogar ne pozna bolje kot njega in nihče je ni prizadel bolj. Toda novi namigi o Josiejinem izginotju ji ne dajo miru in ve, da ji lahko pomagajo le nekdanje prijateljice, čeprav je njihovo prijateljstvo razpadlo. Potem pa je tukaj še Jake. Zakaj se bori zanjo prav zdaj, ko je že vse izgubljeno? Bosta Jake in Avery izkoristila drugo priložnost za ljubezen ali pa je zanju vendarle prepozno?
Ni komentarjev:
Objavite komentar