Foto: Knjigarna Felix
Naslov: Stvari, ki jih nikoli ne prebolimo
Originalen naslov: Things we never got over
Avtor(-ica): Lucy Score
Žanr: sodobni romani, sodobna romanca
Založba: Učila
Leto izida: 2022
Število strani: 478
Kratka vsebina:
Duhovita in ganljiva pripoved o godrnjavem uporniku in brezupno romantični pobegli nevesti!
Bradati uporniški brivec Knox v življenju najraje uživa sam. Edina izjema je njegov baset Waylon. Knox ne trpi drame, niti v obliki pobegle neveste, ki je obtičala v mestu.
Naomi ni samo pobegnila s poroke. Odhitela je na pomoč odtujeni sestri dvojčici v Knockemout v Virginiji, robato mestece, kjer spore rešujejo po starem – s pestmi in pivom. Po navadi v tem vrstnem redu.
Na Naomijino smolo se njena zlobna dvojčica ni niti malo spremenila. Tina si je postregla z njenim avtomobilom in denarjem ter ji pustila nekaj povsem nepričakovanega: nečakinjo, za katero Naomi sploh ni vedela, da jo ima. Tako je obtičala v mestu brez avtomobila, brez službe, brez načrtov in brez doma z enajstletnico, zrelo za tridesetletnico, za katero mora skrbeti.
Knox z razlogom zavrača kakršne koli zapletene in zahtevne ženske, sploh romantične. Toda ker se je Naomi življenje razsulo tik pred njegovim nosom, ji mora vsaj pomagati iz zagate. Ko se bo otresla težav, jo bo lahko pustil pri miru in spet živel svoje mirno, samotno življenje. Vsaj tak je njegov načrt, dokler težave ne prerastejo v pravo nevarnost.
Moje mnenje
Odkar je Lucy Score izdala roman Stvari, ki jih nikoli ne prebolimo, se je pojavljal povsod. Ni bilo knjižnega bloga ali strani povezane s knjigami, na kateri se ta knjiga ne bi pojavila. Zato sem se spraševala, kaj je na tej knjigi takšnega, da jo imajo bralci tako zelo radi. Iskreno povedano mi kratka vsebina na zadnji platnici knjige ni povedala veliko, je pa dovolj pritegnila mojo pozornost, da sem si knjigo želela prebrati. Zelo sem bila vesela, ko smo pri založbi Učila dobili slovenski prevod.
Osebni napredek, najdena družina in nepričakovani preobrati so glavne sestavine romana Stvari, ki jih nikoli ne prebolimo. Gre za ljubezensko zgodbo, v kateri se mešajo humor, drama in celo akcija in se odvija v majhnem mestu v Virginiji, imenovanem Knockemout. Priznati moram, da je pisateljica že na prvih straneh poskrbela, da sem se potopila v zgodbo. Ni veliko pisateljic, ki me s takšno lahkoto posrkajo v svojo zgodbo in me z vsakim novim poglavjem očarajo, ne da bi zgodba na neki točki izgubila svojo moč. Sicer je bilo vmes nekaj krajših trenutkov, ki niso bili ravno po mojem okusu, a mi je bil na drugi strani zelo všeč ta ljubezensko-sovražni odnos med Knoxom in Naomi, ki se neenakomerno spreminja med ognjevitostjo in nežnostjo, predvsem zaradi čustvene prtljage, ki jo oba prinašata s sabo.
Naomi je vedno bila 'pridna' punčka. Med odraščanjem se je njena sestra dvojčica, Tina, nenehno zapletala v težave, kar se ni spremenilo niti v odrasli dobi. Naomi se je zato vedno trudila oddolžiti staršem, ki so imeli polne roke dela s Tino in njenim neodgovornim obnašanjem. V srednji šoli ni šla čez uporniško fazo, vpisala se je na univerzo, diplomirala, si poiskala službo, kupila je hišo, se zaročila in bila tik pred tem, da se sprehodi do oltarja. Naomi je velika perfekcionistka, svoje življenje ima vnaprej načrtovano, vendar kot bralka dvomim, da so bili ti načrti izdelani po njenih željah, ker se tako zelo trudi ugajati vsem okoli sebe, se mi zdi, da je svoje življenjske načrte sestavila ozirajoč se po tem, kaj ugaja drugim. Všeč mi je, ker Naomi v zgodbi ni predstavljena kot krhko dekle temveč je predstavljena kot močna ženska, ki se zna brez težav spoprijeti z ovirami in težavami, ko so postavljene na njeno pot. Ni ena izmed tistih ljudi, ki bi se ob vsaki težavi vdala v usodo. Da, morda se kdaj pa kdaj prepusti obupu, a je vseeno vedno dovolj trmasta, da za vsako težavo najde tudi rešitev.
In potem je tukaj Knox Morgan. Godrnjavi, neprijazen domačin, ki ob prvem srečanju nanjo strese obilico jeze, ki jo je očitno dolgo zadrževal v sebi. Čeprav Knox deluje kot močan moški, je globoko v sebi pravzaprav prestrašen deček, ko govorimo o ljubezni. Glede na to, da je pisateljica na začetku knjige izpostavila, da je star 43 let, me je zmotilo njegovo na trenutke precej otročje obnašanje. Poleg tega ima kar nekaj ljubosumnih izpadov in velikokrat iz nepotrebnih razlogov sabotira samega sebe, kar ni ravno recept za popolnega glavnega junaka, v katerega bi se bralke lahko zaljubile. Res je, da lahko ima vsakdo travme in strahove iz preteklosti, toda Knoxovi razlogi za njegovo obnašanje mene niso prepričali. V določenih trenutkih sem ga videla kot otroka, ujetega v moškem telesu. Seveda ni vse tako negativno, saj je na drugi strani Knox večkrat pokazal tudi svojo ljubečo, prijazno, zaščitniško in darežljivo plat. Ne glede na njegove lastnosti, je njegovo srce na pravem mestu. Rekla bom, da se njegov lik do samega vrhunca zgodbe skorajda ni spremenil, njegov značaj ni rasel, kar je škoda, saj bi bila zgodba zaradi tega lahko še boljša.
Potem pa je tukaj še Waylay, Naomijina nečakinja, ki je morda malce odštekana, a tako čudovit otrok. Morda bo to slišati nenavadno, a sem tako zelo vesela, da se je Tina odstranila iz njenega življenja in poskrbela, da njena sestra stopi na njeno mesto. Za dekle v zgodnjih najstniških letih, je preživela ogromno gorja, a je to znala izkoristiti sebi v prid, saj je odrasla v zelo inteligentno in iznajdljivo dekle, ki v sebi nosi obilico ljubezni, katere pa ne more z nikomer delit, dokler v njeno življenje ne prikoraka Naomi.
Če odmislim Knoxovo obnašanje v določenih situacijah, je ta knjiga prekleto dobra. Navdušena sem nad slikovitimi liki, ki nam jih je pisateljica v tej knjigi ponudila. Všeč mi je bila Naomi, z njenimi nenehnimi notranjim boji, da bi ugajala vsem ljudem, ki jo obkrožajo. Noro všeč mi je bila Waylay, ki je situaciji navkljub, čudovit otrok in me je ovila okoli svojega prsta. Potem je tukaj načelnik policije in Knoxov brat Nash, ki je pravo nasprotje svojega brata, a je tako čudovit lik. Potem sta tukaj še Sloane in Lucien, med katerima vlada močna spolna napetost, jasno je nakazano tudi, da ju druži skupna preteklost. Stranski liki so bili zelo različni, vendar jim je pisateljica namenila veliko pozornosti, s čimer je zgodbo še dodatno začinila.
Nisem ravno velika oboževalka razhodov glavnih parov v zadnji tretjini knjige, zato bi si morda želela, da bi bila pisateljica to obdobje razhoda med Naomi in Knoxom malce skrajšala, saj sem si želela videti več njune skupne zgodbe, še posebej od trenutka, ko se je Knox pričel zavedati svojih napak in se je pričel spreminjati. Potrebno je sicer priznati, da je to po prebrani knjigi lahko napisati, je pa nemogoče napisati knjigo, ki bi ugajala čisto vsem okusom.
Sem uživala v branju te knjige? Da, neizmerno sem uživala! Včasih sem se smejala, vzdihovala sem ob žalostnih trenutkih in v mislih kričala, ko sem sledila Naomijini in Knoxovi trmoglavosti. Zanimivo je bilo videti, kako zelo sta si Naomi in Knox na eni strani različna, a se hkrati zdita kot ustvarjena drug za drugega. Kot sem že omenila, so bili delčki, ki so me malce zmotili, a mi to ni pokvarilo branja. Zame je to bila prva knjiga, ki sem jo prebrala od Lucy Score, a definitivno ne zadnja.
Ni komentarjev:
Objavite komentar