Foto: lucyscore.net
Pisateljica romanc, Lucy Score, se je preizkusila v veliko poklicih, preden je našla tistega pravega. Delala je kot inštruktorica joge, natakarica, novinarka in prodajalka, a so jo nenehno odpuščali. Sčasoma se ji je začelo svitati. "Vsi drugi okoli mene so opravljali svoje delo. Bili so poročeni, imeli so otroke in so delali vse prave stvari v pravem vrstnem redu. Jaz sem le tavala naokoli, kot da sem zamudila tisti najbolj pomemben dan v srednji šoli. Kot da sem zamudila tisto pomembno 'tako si odrasel' lekcijo," se spominja priljubljena ameriška pisateljica.
Kot se je izkazalo, je njena različica življenja le izgledala nekoliko drugače. Danes dneve preživlja med pisanjem zabavnih romantičnih romanov, ki jih njeni številni oboževalci v razmeroma kratkem času ponesejo na lestvice najbolj prodajanih. Njen mini romantični imperij je toliko zrasel, da njen mož vodi poslovno stran njunega skupnega podjetja, založbe That's what she said Publishing. Pri nas je pisateljica navdušila s trilogijo Knockemout, šele pred kratkim smo dobili prevod zadnjega dela te priljubljene knjižne serije, ki nosi naslov Stvari, ki jih pustimo za sabo.
Dogajanje vseh treh knjig je umeščeno v Knockemout, majhno izmišljeno mesto blizu Washingtona, v katerem najdemo barvite like, vse informacije pa kaj hitro potujejo od ust do ust. Nekaj o nenavadnem, a ekscentričnem kraju je pritegnilo pozornost bralcev: po poročanju Circane, ki spremlja prodajo knjig, je bila knjiga Stvari, ki jih pustimo za sabo prodana v skoraj štirikrat več prodanih tiskanih izvodih kot druga knjiga v seriji, ki je postala takojšnja prodajna uspešnica.
Lucy Score, ki piše pod psevdonimom, da bi zaščitila svojo zasebnost, je v enem izmed intervjujev podrobneje spregovorila o njeni nekonvencionalni poti do uspeha in o tem, kako je nastala trilogija Knockemout.
Kdaj ste pričeli pisati?
Vedno sem užival v pisanju, še posebej, ko sem bil majhna deklica. Še preden sem poznala abecedo, sem s seboj nosila zvezek, po katerem sem ves čas čečkala. Mislila sem, da bom naslednja Lois Lane. Pravzaprav sem študirala novinarstvo, a sem se hitro naučila, da ne želim pisati novic. Bila sem tako lahkotna, vesela oseba, le kdo bi vedel, da so novice lahko tako temačne in žalostne?
Kako ste se znašli v žanru romanc?
Ljubezenske romane berem od svojega 13. leta. Ko sem začela, sem jih kradla z mamine knjižne police. Prva knjiga, ki sem jo prebrala v tem žanru, je še vedno moja najljubša. To je bil roman Nevesta od Julie Garwood. Gre za zgodovinsko romanco, ki je noro smešna. Ves čas študija in potem kot mlada odrasla oseba sem še vedno brala romance. Niti na misel mi ni prišlo, da bi napisala knjigo, dokler E. l. James ni izdala knjige Petdeset odtenkov sive. Takrat sem delala za lokalni časopis v Harrisburgu. Po uredništvu so si podajali en izvod knjige Petdeset odtenkov sive in nekega dne sem na vrsto prišla jaz. Imela sem ga na svoji mizi, ko je do mene prišel moj šef in mi rekel: "Ne morem verjeti, da ti ni nerodno imeti te knjige na mizi." Takrat sem si rekla, da je potrebno veliko, da me nekaj spravi v zadrego in doslej me še nikoli ni spravilo v zadrego nekaj, kar sem brala. Potem je želel, da napišem članek o lokalnih pisateljih ljubezenskih romanov, a mi je zabičal, da se ne smem pogovarjati s pisatelji, ki so knjige izdali v samozaložbi, saj po njegovem mnenju to niso prave knjige. Sem ena tistih oseb, ki takoj, ko mi nekdo reče, da nečesa ne smem storiti, to preprosto moram narediti. Mislim, da je bilo v tistem trenutku posejano seme. Odločila sem se napisati svojo knjigo. Potrebovala sem dobro leto dni, da sem napisala kratko zgodbo. Sestavljena je bila iz dobrih 35.000 besed in opravila sem raziskavo, kako to objaviti na Amazonu. Prodala sem 35 izvodov.
Kakšen je bil naslov vaše prve knjige?
Cocktails at seven. Ker ni bilo takojšnjega odziva, sem si mislila: "Oh ne, sanje so mrtve. Moram biti odrasla in si poiskati pravo službo." Potem pa sem prejela elektronsko sporočilo pisateljice samozaložnice, ki je rekla: "Tvoj brat je delil povezavo do tvoje knjige na forumu in jaz sem jo prenesla in prebrala. Zelo mi je bila všeč. Vodim majhno založbo. Bi bila pripravljena to zgodbo ponovno napisati, tokrat bolj obširno in bi mi dovolila knjigo ponovno izdati?" Takrat sem si rekla, da sanje še zdaleč niso mrtve.
Če ne bi prejeli tega elektronskega sporočila, mislite, da bi bili napisali še kakšno knjigo ali vas je dejansko stanje v tistem trenutku preveč potrlo?
Bila sem dovolj potrta in brez volje, da ne bi bila vztrajala pri izdajanju svojih del. Bi pa bila še naprej pisala zase, ker preprosto ne morem nehati.
Izdali ste že več kot 30 knjig. Je težko najti nove zgodbe?
Mislim, da so bili moji možgani ustvarjeni za to. Zaradi tega sem dobra pisateljica in ne tako zelo dobra oseba, saj polovico svojega časa preživim izgubljena v svojih možganih. V vsakem pogovoru iščem nekaj, kar bi lahko uporabila v svojih zgodbah, nekaj, kar bi mi bilo v navdih.
Vaše knjige so se dobro prodajale, vendar se zdi vaša trilogija Knockemout še posebej priljubljena. Zakaj mislite, da je roman Stvari, ki jih nikoli ne prebolimo tako zelo pritegnil pozornost bralcev?
Mislim, da je zgodba bralce pritegnila, ker sem žalovala, ko sem jo pisala. Imam prijateljico Claire, njen mož David je bil dober prijatelj, ki je nenadoma umrl. Knjigo sem začela pisati tisti dan, tisto jutro, ko je umrl. Zgodba izvira iz pesmi Jakea Owena, Down to the Honkytonk. V besedilu lahko zasledite zapis 'imam psa po imenu Waylon' in 'imam dovoz, ki ga je treba tlakovati'. Takrat sem si rekla: 'O tem moškem si želim napisati zgodbo.' To je bil prvi namig. In tako sem se nekako prebijala skozi svoj proces žalovanja in proces pisanja hkrati. In zgodba se je zaključila s sporočilom, da moramo biti dovolj pogumni, da ljubimo, tudi ko vemo, da bomo nekoga izgubili. Mislim, da sem kar nekaj svojega trpljenja uspela preliti na strani te knjige.
Ste že na začetku vedeli, da boste napisali trilogijo?
Ne, kar je grozno. Najboljši način, da napišeš serijo je dejansko vedenje, da ustvarjaš serijo in si lahko vse ustrezno nastaviš.
Zdelo se je, kot da ste vedeli, ker so se zgodbe glavnih likov v drugi in tretji knjigi zdele tako zelo očitne.
Že zelo zgodaj sem vedela, da si želim napisati Nashevo zgodbo. Že na začetku knjige Stvari, ki jih nikoli ne prebolimo je jasno, da sta Knox in Nash brata. V enem izmed prizorov se sredi dovoza zapleteta v prepir s pestmi in takrat sem pomislila: 'O, bog, rada bi vedela, kdo je Nash. Želim si izvedeti njegovo zgodbo. Komu bo podaril svoje srce?' Zakaj? Ker sta bila brata, a sta si bila tako zelo različna. Lucien sploh ni bil načrtovan lik, a je njun najboljši prijatelj iz otroštva. Ko se je pojavil v zgodbi, sem si mislila: 'Kdo je ta tip?' Takrat sem vedela, da pišem trilogijo. Ta del procesa je bil res problematičen, saj sem se morala med pisanjem prve knjige tolikokrat vrniti nazaj, da sem začela nastavljati stvari, za katere sem vedela, da jih bom morala pozneje uporabiti.
Ste vedeli, da bosta Lucien in Sloan predstavljala par?
Takoj, ko sem se pričela zavedati, da tudi Lucien potrebuje svojo zgodbo, sem vedela, da bom z njima zaključila trilogijo.
V vlogo katerega lika v tej seriji ste najlažje stopili?
Mislim, da sem najlažje stopila v čevlje Naomi. Obe sva si precej podobni, zato sem jo tudi lažje razumela in mi je bila najbližje. Vedno se tako zelo trudi ugajati vsem in skrbeti za vse ljudi okoli sebe. Tako kot jaz. Ne glede na to, kar se je dogajalo, je vedno bila v skrbeh ali je z vsemi vse v redu, medtem ko je ves čas ignorirala sebe in svoja čustva.
Od kje ideja za dogajanje, umeščeno v majhno mesto?
Odraščala sem v majhnem mestu, zato mi je dobro znano to okolje, da poznaš skoraj vsakega prebivalca. Poseben je ta občutek, da si del skupnosti. V zaključnem razredu srednje šole nas je bilo vsega skupaj sto. Vsi smo se poznali med seboj. V mestu smo imeli samo en semafor. Bilo je res majhno mesto. Tudi univerzo sem obiskovala v majhnem mestu, zato sem se med pisanjem počutila kot doma.
Koliko ste dejansko razmišljali o skrivnosti, ki jo skozi prva dva dela prikrivata Lucien in Sloane?
Sploh nisem razmišljala o ničemer drugem, kot o njuni skrivnosti. Pravzaprav sploh nisem vedela, kaj se je pri njima dejansko zalomilo, dokler nisem pisala druge knjige. Vedela sem, da želim njuno zgodbo umestiti v temo od-sovražnikov-do-ljubimcev, prav tako sem vedela, da njun konflikt izvira iz preteklosti in to je bilo dejansko vse, kar sem vedela. Imela sem veliko idej, ki so se pojavljale sproti, a se mi niso zdele prave za ta par. Vedela sem, da se je moralo zgoditi nekaj res hudega, da njune zamere trajajo toliko let, saj sta oba odrasla in razmeroma uspešna, zato njuna jeza ni mogla izvirati iz preprostih stvari. Bližala sem se zaključku druge knjige in vedela sem, da moram takoj pričeti s pisanjem tretje, ko me je začela grabiti panika. Strah me je bilo, saj se mi ni niti sanjalo, zakaj se prepirata, od kod izvira njuna jeza. Nato pa je končno prišla prava ideja in počutila sem se tako zelo olajšano. Navdušena sem bila, saj je v trenutku vse postalo jasno kot beli dan.
Foto: Rada berem romance
Ste razmišljali, da bi kdaj napisali tudi Tinino zgodbo?
Ne. Tina si zaradi svojih dejanj zasluži umreti v zaporu. Nikoli ne bo dobila svoje zgodbe, a hvala, da ste ponudili idejo (smeh).
Je bilo lahko ustvariti lik Sloan v primerjavi z Naomi in Lino?
Na začetku sem imela kar nekaj težav, saj si njenega značaja v mislih nisem dobro razčlenila. Naomi je bila tista, ki poskuša ugajati ljudem, za vsako stvar dela sezname, je organizirana in na splošno očarljiva oseba. Lina je bila tista drzna, pogumna in neodvisna ženska. Sloan pa je bila nekaj povsem drugega. Nisem je poznala, dokler nisem dejansko začela pisati njene zgodbe. Tako dobra je v vsem, kar počne. Zastavi si cilje in neumorno dela na tem, da jih doseže. Morala sem jo bolje spoznati, preden sem se poglobila v njeno zgodbo. To mi je vzelo kar nekaj časa. Glede na moje besede se zdi, kot da nimam nobenega nadzora nad zgodbami in liki, kar je delno res (smeh).
Kateri prizor vam je bil v tretji knjigi najljubši?
Da ne izdam preveč, bom rekla samo, da mi je najbolj všeč tisti del, ko Lucien najde Sloane v baru in odžene vse moške, ki se ji drznejo približati. Še bolj mi je všeč potem samo nadaljevanje, ko končno sprejmeta, kaj čutita drug do drugega.
Ste kaj razmišljali, da bi napisali tudi zgodbo Stefa in Jeremiaha?
Želela sem, da se njuna zgodba odvije v sklopu trilogije. Ta dva sta tako lep in običajen par, oba sta odrasla in med njima ni bilo nobenega resničnega konflikta, s pomočjo katerega bi njuno zgodbo lahko predstavila v samostojni knjigi. Nisem se želela poigravati z njuno dobro in pozitivno energijo. V svojih zgodbah imam rada vsaj en stabilen par, ki ga lahko preostali liki jemljejo za zgled.
Tudi pri nas že imamo preveden zadnji del trilogije pod naslovom, Stvari, ki jih pustimo za sabo. Ste ga že prebrali?
Foto: Knjigarna Felix
Od sovraštva do ljubezni je včasih le en droben strasten korak …
Lucian Rollins je urejen in resen mogotec, ki hlepi po maščevanju. Da bi izbrisal pečat svojega nasilnega očeta, vsako minuto življenja posveti temu, da bi razširil svoj vpliv in si povečal imperij. Več denarja in moči ko pridobi, varnejšega se počuti.
Vendar mu nič od tega ne pomaga, ko se pred njim pojavi živahna knjižničarka iz majhnega mesta … srednješolska simpatija, ki pa ga je izdala, zlorabila njegovo zaupanje in je nikakor ne prenese v svoji bližini.
Povezujeta ju stara, temna skrivnost in medsebojni prezir, nenehno pričkanje pa tudi njunim prijateljem že pošteno načenja živce. Sloane Walton se Lucianu ne pusti zmesti in mu v besednih dvobojih ne ostaja dolžna, saj mu zaradi preteklih dejanj ne more niti malo zaupati.
Ko se njuni vedno bolj strastni prepiri nenadoma sprevržejo v igro spogledovanja in nato v predigro, se plameni strasti neobrzdano razplamtijo in nemogoče jih je znova pogasiti. A ker si Sloane želi ustvariti družino, Lucian pa ne želi niti pomisliti na poroko in otroke, obtičita v slepi ulici.
Lucian se poskuša oddaljiti, ko se zboji, da bodo njegovi posli ogrozili tiste, ki so mu najbliže, vendar zgrda spozna, da Sloane ne more zapustiti, temveč si jo želi predvsem zaščititi.
A Sloane ni več pripravljena popustiti, Lucian je v njenih očeh dober samo pri eni stvari: pri odhajanju. Mu bo lahko še zadnjič zaupala, preden bo prepozno?
Ni komentarjev:
Objavite komentar